Tiskane izdaje
Filmi imajo močan vpliv na širšo družbo, a le redki tako nepredvidljivega in dolgotrajnega kot Umazani ples, romantična drama o odraščajoči idealistki, ki se zaljubi v učitelja plesa. In o splavu ter pomembnosti zdravstvene oskrbe.
Drzni plesni korak
Kulturni vpliv Umazanega plesa je najočitnejši na življenjskih prelomnicah. Pesem (I’ve Had) The Time of My Life iz zaključne scene filma je ena najpogosteje predvajanih na pogrebih, medtem ko je zaključna plesna točka, v kateri plesalka priteče do plesalca, on pa jo dvigne nad glavo, stalnica živahnejših porok. Ali pa vsaj tistih, ki so najbolj gledane na YouTubu. Všečna pesem je filmu prinesla oskarja, s pozitivnim besedilom o najboljših trenutkih življenja pa je primerna za prav vsako priložnost, ki kliče po veličastnosti. Predvsem v zvezi s tem drznim plesnim korakom.
V popularni kulturi, predvsem v filmih in knjigah, je Umazani ples postal metafora, saj je maraton tega filma v pižami in z veliko posodo sladoleda avtorska bližnjica za prikaz zlomljenega (ženskega) srca. Po eni strani gre za prikaz udobja in varnosti, po drugi pa omogočijo vrnitev v drugačen, preprostejši čas. Zadnje je tudi izpostavljeno kot ena očitnih idej filma, saj v prvi sceni glavna junakinja Baby z nasmehom pripoveduje: »To je bilo poleti leta 1963 … preden je bil predsednik Kennedy ustreljen in preden so Beatli prišli v Ameriko.« Čeprav se izogne frazi »dobri stari časi«, jo gledalec pobere in si najbrž ustvari vtis nedolžnega časa pred kulturno revolucijo šestdesetih, vietnamsko vojno in naftno krizo. Obdobje, ki ga je poveličeval tudi takratni predsednik ZDA Ronald Reagan in ga še danes kujejo v zvezde številni konservativci.
A v primerjavi s filmom Vrnitev v prihodnost in drugimi filmi iz osemdesetih, ki so bili postavljeni v šestdeseta, se Umazani ples ne udinja nostalgiji, temveč si drzne dovolj dolgo zreti v razpoke med dobrimi in starimi časi, da gledalec začne ceniti družbeni napredek. Tako je film zastavila tudi scenaristka in producentka Eleanor Bergstein, ki je osnovo zgodbe utemeljila na lastnih izkušnjah iz mladosti. Tako kot Housemanovi v filmu so tudi Bergsteinovi počitnikovali v udobnih, če ne že mondenih letoviščih, v mladosti so jo klicali Baby in takrat je tudi pogosto plesala tako imenovane umazane plese. Romanca ni »po resničnih dogodkih«, saj lik Johnnyja Castla temelji na plesnem učitelju, ki ga je spoznala, ko je med pripravo scenarija raziskovala ozadje delovanja tovrstnih letovišč.
Film za najstnice
Kot je februarja letos povedala v intervjuju za revijo Glamour, je bila odločena v dialoge in osrčje zgodbe vključiti družbeno relevantne teme, čeprav filmski studio nad tem ni bil niti malo navdušen. Studio je imel idejo, da bo dobil film za najstnice, ki jih bo pritegnila podoba Patricka Swayzeja in se bodo lahko identificirale z likom nič kaj punčkaste Baby, ki se preobrazi v nekakšno princeso plesa. In ta zgodba je nedvomno v ospredju: Baby zapusti družbo staršev in raziskuje zakulisje, odkrije divje zabave, polne tako imenovanega umazanega plesa in se zagleda v postavnega Johnnyja. Sprosti se šele, ko skozi plesne ure začuti ritem glasbe in svoje prebujajoče se ženskosti. Pri čemer je vsa strast še vedno filtrirana skozi cenzorjem primerne podobe in metafore.
Zaradi najstniške ciljne publike so za sponzorja dobili celo proizvajalca kreme proti mozoljem. Ta je seveda pobegnil, ko je izvedel za omembo splava v filmu. Studio pa ni mogel prav nič, ker je Bergsteinova scenarij skrbno zgradila okrog te teme, saj je prav Pennyjin načrtovani splav na dan plesnega nastopa tisto, kar Baby spravi k plesu in v romanco s Pennyjinim plesnim partnerjem Johnnyjem. Filmu v prid niso bile niti testne projekcije, saj so bile vse negativne, producent Aaron Russo pa je studiu po ogledu menda celo svetoval, naj »zažgejo negative in poberejo zavarovanje«.
Studio je bil pripravljen film poslati v kino za en teden in ga nato čim prej spraviti v videoteke, a avgusta 1987 se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kritikom je bil Umazani ples všeč. Celo pregovorno ostri New York Times je dal pozitivno oceno in kmalu se je izkazalo, da je film pravzaprav še bolj všeč odraslim kot najstnicam. V kinodistribuciji je ostal pol leta, dosegel mednarodni uspeh in nato osvojil še videotrg, kjer je še zmeraj največkrat izposojen film v videotekah in eden najbolje prodajanih.
Ideja avtorjev in studia, da bo film pritegnil najstnice, seveda ni bila zgrešena in dekleta pa tudi fantje so množično gledali Umazani ples in ga še danes. Mladostniški oboževalci danes že tudi snemajo svoje filme in podobno, kot se ne znajo zadržati pri poklonih Vojni zvezd, so tudi omembe Umazanega plesa zelo pogoste. Najslavnejša je vsekakor scena iz filma Ta nora ljubezen, kjer Jacob v podobi Ryana Goslinga razloži dekletu, ki ga osvaja, skrivnost svojega uspeha pri ženskah: v pogovoru omeni Umazani ples, mimogrede doda, da zna izvesti dvig iz zaključne plesne točke, nato predvaja pesem (I’ve Had) The Time of My Life, izvede plesni korak in dekleta hočejo brez izjeme spati z njim. Deležni smo bili tudi v Havano postavljenega nadaljevanja, letos pa je bil v ZDA predvajan tudi v muzikal predelan televizijski film z Abigail Breslin (Naša mala mis) v glavni vlogi. Oba so kritiki raztrgali in oba sta ostala daleč od tega, da bi postala kulturna fenomena.
Med zvezde
A kaj je tisto, kar Umazani ples naredi subverziven? V prej omenjenem intervjuju za Glamour je Eleanor Bergstein povedala: »Nočem razlagati, kaj videti v filmu, ampak vzrok zaradi katerega sem se deset let trudila ustvariti ta film in tako trdo garala, je, da lahko leta pozneje generacija 20- in 30-letnic reče, da se zaveda, da si je svoje mnenje o splavu ustvarila na podlagi tega filma. In to je zame zadovoljstvo, ki ga nikoli nisem pričakovala.« Ključno pri tem dosežku je seveda to, kako je splav prikazan, in to je tisto, kar film naredi subverziven. Penny ugotovi, da je noseča in da njen fant z njo noče imeti nič. Odloči se za splav, ki je bil takrat prepovedan, in kljub dobrim namenom se izkaže, da je edini zdravnik, ki v bližini opravlja splave, mazač. Penny zaradi zapletov skoraj umre, a jo reši Babyjin oče, zdravnik. Na koncu vidimo Penny spet veselo, kako pleše na zaključni zabavi. Pri tem nihče ne uporabi besed »splav« ali »nosečnost«. S tem je tej temi na subtilen način namenjene manj pozornosti, a je vseeno prisotna in gledalci jo bodo razumeli točno tako, kot je hotela Bergsteinova: dostop do splava in zdravstvene oskrbe je pomembna civilizacijska pridobitev.
Hkrati pa niti Bergsteinova niti kdorkoli drug v zasedbi ni pričakoval, da bodo ples, glasba in pozitivni občutki, ki jih vzbuja že sama omemba filma, postali tako vpliven element v popularni kulturi po vsem svetu. Jennifer Grey, ki je odigrala glavno vlogo, je dejala, da nikoli ne bo razumela množice parov, ki izvajajo zaključno plesno točko z dvigom plesalke, saj ji ni jasno, zakaj bi to hotel kdo poskusiti z nekom, ki ni Patrick Swayze. Njega je po drugi strani motil najbolj kultni stavek: »Nihče ne bo postavil Baby v kot!« ki ga izreče njegov lik, ko se postavi zase oziroma zanju pred njenim očetom. A ta fraza, podobno kot celoten film, v popolnost zadene mejo med pocukranostjo in mladostno zagnanostjo, ki film dvigne nad povprečje in med zvezde. •
