Umrl je Dragan Nikolić

Legenda jugoslovanskega in srbskega filma se je poslovila danes v Beogradu.

Fri, 11.03.2016, 10:30

Srbski tisk poroča o smrti Dragana Nikolića, igralca, ki se je občinstvu na območju nekdanje Jugoslavije vtisnil v spomin v legendarnih serijah Odpisani in Vrnitev odpisanih ali kultnih filmih Kdo tam poje, Balkan ekspres ali Življenje je lepo, doma pa je veljal tudi za barda gledališča.

V Beogradu se je rodil leta 1943, umrl pa je po dolgi in težki bolezni. Srbski tisk in tudi tisk v drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije je že večkrat v preteklosti pisal o tem, da ima zdravstvene težave.

Februarja lani je prestal operacijo na oddelku bolezni prebavil kliničnega centra, tudi kasneje so ga večkrat sprejeli v bolnišnico. Nikolić je bi poročen z Mileno Dravić, seveda prav tako znamenito igralko.

Študiral je na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti. Na velikih platnih je v prvi večji vlogi nastopil že leta 1967 v filmu Ko bom mrtev in bel, sicer pa v karieri odigral kar okoli 180 vlog. Kot gledališki igralec je bil član Beograjskega dramskega gladališča in Ateljeja 212.

Džimi Barka, legendarni Flojd, neustavljivi Prle, šarmer Popaj ...

Dragan Nikolić je s svojo edinstveno igro, navidez brez napora, z veliko sugestivnostjo in neponovljivim duhovnim šarmpom vdahnil življenje kultnim antijunakom, med katerimi so Džimi Barka, legendarni Flojd, neustavljivo simpatični Prle, šarmer Popaj, divji Vlah-Alija, mestni vitez Urke ...

Bil je igralec, brez katerega si po več kot sto sijajno odigranih vlogah, v katerih je pokazal, da je v njegovem izraznem registru prostor tako za neznane narodne junake, romantične zapeljivce z meščanskim in malomeščanskim pedigrejem, za like z dvomljivega vrha in nedvomnega družbenega dna ni mogoče predstavljati jugoslovanske in srbske filmske in gledališke umetnosti.

V svoji prvi veliki vlogi je zablestel kot Džimi Barka, sezonski delavec labilne morale, ki umre, ne da bi našel svoj prostor v družbi in življenju (kar je lastnost tudi njegovih številnih poznejših likov), ki je bil v mnogih anketah filmskih kritikov proglašen za enega od treh najboljših filmov, ustvarjenih na južnoslovanskem prostoru.

Z legendarnim likom mladega prevaranta in zaplejivca deklet ter žensk iz uboge province in periferije normalnega življenja, obarvan s spontanim humorjem in diskretno samoironijo, je napovedal svoje prihodnje igralske stvaritve – malomeščanske sanjače, večne izgube, šarmerje na prvo žogo, fante, ki živijo poleg nas in včasih tudi v nas.

V glavnih in stranskih vlogah je nastopil v več kot 80 filmih, poleg tega je igral tudi v kratkih filmih in na televiziji. Največjo popularnost mu je prinesel lik Prleta iz filmov in televizijske serije Odpisani (1974) in Vrnitev odpisanih (1976) v režiji Aleksandra Đorđevića. Poleg na srbskih gledaliških deskah je v sezonah 1982 in 1983 igral v pariškem Theatre de la Ville.

Spomnimo na nekaj najpomembnejših vlog Dragana Nikolića:

1. Ko bom mrtev in bel

Dragan Nikolić je pred začetkom snemanja filma Ko bom mrtev in bel na vprašanje režiserja Živojina Pavlivića, ali zna peti, odgovoril pritrdilno, vendar se je na snemanju pokazalo nasprotno in tako je z vlogo Džimija Barke dosegel veliko popularnost, ki je trajala vse njegovo življenje.

Džimi Barka, očarljivi klatež, ki poskuša postati pevec, nagnjen k hitremu in kratkoročnemu flirtu, je pravzaprav ponudil vzorec za večje število vlog, ki so jih potem ponudili Nikoliću. Dragan Nikolić je v tem filmu jugoslovanskega črnega vala prišel vsega nekaj korakov do igralske popolnosti.

2. Odpisani

V Odpisanih igra enega od glavnih junakov, Prleta, ki je bil poleg Tihega pravi akcijski junak. Prle in Tihi sta se kot ilegalca pogumno borila proti Nemcem v okupiranem Beogradu.

3. Državni razred

Film Državni razred govori o fantu Branimirju Mitroviću Flojdu, ki je obseden z avtomobilskimi dirkami in čigar ambicije so veliko večje od tega, da vozi v državnem razredu. Če želi prestopiti v višji razred, mora zmagati na pomembni dirki, zato si prizadeva odložiti služenje vojaškega roka, obenem pa se izogiba tudi svoji noseči punci Šilji ... Film je jedka komedija, Nikolič pa briljira v vlogi večnega sanjača.

4. Balkan ekspres

Ta film govori o muzikantih in drobnih prevarantih, z glavami v vreči, umeščen je v dni nemške okupacije. Ima brezčasni šarm in jasne obrise univerzalnosti. Nikolić v filmu igra Popaja in demonstrira pomen mojstrsko tempirane in nevsiljive igre.

5. Nekaj vmes

Srđan Karanović je v filmu vešče združil urbano melodramo, blagi nesmisel, subtilno mizantropijo in motive ljubezenskega trikotnika in spopad kulturoloških relativitet. Dobršen del uspeha ta film dolguje Draganu Nikoliću in njegovemu videnju Marka, junaka, ki ga enako poganjajo sebičnost, potreba po ljubezni, cinizem in nagnjenost k tako imenovanemu sladkemu življenju v okviru znanega jugoslovanskega socializma.

6. Mlad in zdrav kot roža

Film spremlja življenje Stevana, nekdanjega mladoletnega prestopnika, ki se, potem ko mu po prestani kazni družba ne ponudi roke, vrne h kriminalu in na koncu reče: »Jaz sem vaša prihodnost.« Film, posnet leta 1971, je imel samo dve projekciji – na puljskem festivalu in v študentskem kulturnem centru.

Pozneje se je za njim izgubila sled, čeprav nikoli ni bil uradno prepovedan. Naslednjo javno projekcijo je imel leta 2006 na FEST-u, zahvaljujoč dolgoletnemu raziskovalnemu delu filmskega kritika Danka Ješića. Mlad in zdrav kot roža je močna zgodba o kriminalu, drogi in smrtonostnem objemu tajne policije v Srbiji.

7. Gremo naprej

Tu imamo priložnost videti Dragana Nikolića v drugačni luči, kot smo ga bili vajeni. Igra dobrodušnega mladega učitelja, partizana Miloša v nekem komajda osvobojenem mestu. Njegova vojna, partizanska pedagogika se spopada s starimi metodami dela v šoli, otroci pa so vedno ob svojem učitelju, ki je hkrati tudi njihov iskreni tovariš.

8. Kdo tam poje

V tem legendarnem filmu režiserja Slobodana Šijana je Dragan Nikolić dobil vlogo pevca šlagerjev tik pred snemanjem. Za snemanje ni bil predviden, izkazalo pa se je, da mu je bila tako rekoč pisana na kožo in da je sijajno posvetilo Žiki Pavloviću in Džimiju Barki. Film je črna komedija. Dogaja se nekje v Srbiji na dan pred napadom na Jugoslavijo, 5. aprila 1941.

9. Zadnji krog v Monzi

To je zgodba o izločencu, ki je zaradi ropa sedem let preživel v zaporu. Ko že sanja o boljšem in pravičnem življenju, pa kot član beograjske mafije ponovno podleže ropu in spet pristane v zaporu. Uspe mu pobegniti v Italijo, a za sabo zapusti dve ženski, ki ju ljubi: mater in dekle. V Italiji mladenič postane vodja mafije in vpliven moški, ki lahko pridobi vse, le ljubezni ne.

Dragan Nikolić je o svojem liku v tem filmu rekel: »Urke ni samo en lik, sestavljen je iz več deset tipov iz tega miljeja, Dušan Prelević je lik sestavil iz več ljudi, ki so zares obstajali. Nikoli nisem bil nevaren, sem pa med drugim odraščal tudi v kraju, kjer je bilo nevarno ne biti nevaren. Veljalo je, da ni sramota dobiti udarce, sramota je ne stepsti se.«

Povezane novice

Dragan Nikolić prebrodil krizo, a ostaja na oddelku intenzivne nege
22. May ob 15:45
Zdravstveno stanje znanega srbskega igralca, ki so ga včeraj sprejeli v beograjskem kliničnem centru, ostaja resno.
Prijavi sovražni govor