Tiskane izdaje
Danes ponoči je po dolgotrajni bolezni preminil Jože Pogačnik (1932), slovenski filmski in televizijski režiser, prejemnik številnih državnih in mednarodnih nagrad ter priznanj. Med njimi nagrade Prešernovega sklada (1966) za kratka filma Naročeni ženin in Derby, srebrnega medveda v Berlinu (1972) za kratki film Tri etude, srebrnega leva v Benetkah (1973) za kratki film Sledim soncu, več priznanj Metoda Badjure in Badjurove nagrade Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev za življenjsko delo (2005) ter priznanja zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije za življenjsko delo v kinematografiji (2005).
Društvo slovenskih režiserjev, katerega soustanovitelj in častni član je bil, mu je lani kot prvemu podelilo nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo, ki jo to društvo podeljuje za področje filmske in televizijske režije.
Izrazito kritična in angažirana dokumentarna dela
Jože Pogačnik, ki je bil rojen v Mariboru, je študiral na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Sprva se je ukvarjal s filmsko kritiko, v šestdesetih letih preteklega stoletja pa se je uveljavil predvsem kot avtor izrazito kritičnih in angažiranih dokumentarnih del.
Pogačnik je bil avtor bogatega filmskega opusa, ki poleg kratkih in dokumentarnih filmov vsebuje tudi igrane celovečerce, med katerimi je širšemu občinstvu gotovo najbolj znan Kavarna Astoria (1989), narejen po scenariju Žarka Petana, ki pripoveduje zgodbo o usodi mariborske kavarnarske družine pred drugo svetovno vojno in po njej. Prvi celovečerec Grajski biki, temno dramo o mladinskem prestopništvu v domu za vojne sirote, narejeno po literarni predlogi Primoža Kozaka, je posnel leta 1967, na drugi celovečerec Naš človek, dramo o političnih spletkah v obdobju samoupravnega socializma, pa je moral čakati skoraj dve desetletji.
»Za Grajske bike sem naposled bil 'nagrajen' z 18-letno anatemo«
Na vprašanje, s čim si je zaslužil to dolgoletno odrinjenost, je v nekem intervjuju odgovoril: »Film je bil, kakor se mi je zgodilo večkrat, nekako pred svojim časom. V osnovi je bil zamišljen kot pripoved o iztirjenih otrocih v vzgojnem domu, strinjam pa se s kritiškim mnenjem, da je še bolj kot o njih samih to film o njihovih očetih pa o tedanji družbi, ki se je udinjala vodilni državni garnituri. Za Grajske bike sem naposled bil 'nagrajen' z 18-letno anatemo /.../. Pravili so pač, da Grajski biki preveč kritično obravnavajo našo stvarnost.«
V več intervjujih je na vprašanje, kako to, da je njegov opus bogatejši na strani dokumentarnega filma, odgovoril, da se v dokumentarnem filmu bolje realizira kot avtor, saj tam pride bolj do izraza njegova občutljivost za socialne krivice. S stiskami in bedo ljudi pa ni nikdar trgoval ali si nabiral slovesa oporečnika. Tako je na nekem mestu dejal, da se je črnemu valu, ki je nanj najprej močno vplival, oziroma družbeno kritičnemu filmu, takoj ko je ta začel postajati konjukturno blago, uprl in je svoje »senčne« junake zamenjal s »sončnimi«.
Na lanski podelitvi nagrade Štigličev pogled v dvorani Slovenske kinoteke, na kateri je nagrado med zahvalo označil za slovenskega oskarja, je prisotne pozval k minuti molka za Boštjana Hladnika, Matjaža Klopčiča in Vojka Duletiča, v zadnjem desetletju umrle velikane slovenskega filma. Tem se sedaj pridružuje tudi sam. S svojim bogatim opusom je, kot so zapisali v Društvu filmskih režiserjev, »postavil najvišje strokovne temelje umetnosti, ki jo je imel tako neizmerno rad«.
