Tiskane izdaje
Tako ne preseneča izbira organizatorjev, da devetdnevni festival dokumentarnega filma odpre film bratov Armana in Arasha Riahija Vsakodnevni upornik (Everyday Rebellion), ki v tekočo filmsko naracijo preplete globalne aktivistične akcije (od gibanja Occupy Wall Street, egiptovskih upornikov in protesta madridskih someščanov nad bančno izterjavo enega izmed njih do vodilnega srbskega akterja Otpora in uporniškega stratega Srđa Popovića ter aktivistke ukrajinske feministične skupine Femen, ki je zaradi lastne varnosti prisiljena zapustiti državo).
Neverjetna pripravljenost neposredne konfrontacije protagonistov s silami represije in pogum množic, da se spopadejo z nasilnimi odgovori vladajočih, je navdihujoč moment filma, katerega sporočilnost je predvsem koncept nenasilnega protesta.
Nasilje, orožje poraženih
Morda rahlo romantičen pogled na vstaje sta kot popolni antpod že drugi dan festivala močno zaznamovala filma Concerning Violence švedskega režiserja Görana Huga Olssona in slovenski film Boj za Siniše Gačića.
Po filmu o afro-ameriškem boju Black Power Mixtape, ki ga je Olsson sestavil iz arhivskih posnetkov švedskih novinarjev, je tehniko uporabil tudi v najnovejšem filmu. Posnetki nehumanih posledic kolonizacije in krvavih procesov dekolonizacije afriških narodov mu tokrat služijo bolj kot podlaga za tekst afriško-francoskega misleca Franza Fanona.
Spis z naslovom Dekolonizacija (iz knjige The Wretched of the Earth) v zvočno poezijo prelevi glas glasbenice in aktivistke Lauryn Hill, kar ustvari še toliko hujšo konfrontacijo z dejstvom, da je nasilje edino glasbilo, ki ga slišijo ušesa krvosesnega kolonizatorja na plečih sužnja.
Ob dejstvu, da je Fanon umrl že leta 1961, Olssonovi arhivski posnetki pa datirajo v 60. in 70. leta prejšnjega stoletja, je ogled filma avstrijskega dokumentarista Huberta Sauperja We Come as Friends, ki je bil časovno v ogled tik pred Olssonovim, nujen skok v stanje Afrike danes, kjer so se vsem preteklim kolonizatorjem izčrpavanju afriškega bogastva pridružili še Kitajci.
Da se zahodni svet bogato masti na afriških kosteh, je Sauper povedal že v filmih Darwinova nočna mora (Tanzanija) in Kisangini dnevniki (Kongo), tokrat pa se je lotil Sudana, ki ga je preletel v svojem prav v ta namen izdelanem letalu.
Tako nam Sauper postreže čudovite panoramske poglede na lepo in rodovitno sudansko zemljo, ti mu hkrati služijo kot podlaga za lastne misli, obenem pa mu je odlično uspelo vstopiti v miselni svet izkoriščevalcev in izkoriščanih, gospodarjev in sužnjev, oboji se mu razgalijo, prvi v svoji aroganci, drugi v svoji nemoči.
Sauper v pogovorih z njimi svojo navzočnost bolj ali manj uspešno eliminira, zato nimamo občutka pristranskosti, ko gospodarji, kamor spadajo tudi afriški voditelji, izključno sami sebe postavijo na piedestal norosti, pohlepa, verskega fundamentalizma in predvsem pomanjkanja humanosti.
»Najbolj dolgočasna revolucija«
Drugačno podobo upora ponudi tudi film Siniše Gačića, ki je na DokuFestu doživel premierno projekcijo, kar je mlademu režiserju vzbudilo nemalo adrenalina, pomenljivo pa jo je odprl umetniški direktor festivala Veton Nurkollari in ni skrival navdušenja ob popolni tematski sinhronizaciji Gačićevega filma in letošnjega gesla festivala.
Prvi dolgomentražni dokumentarni film Boj za sledi okupaciji aktivistov pred ljubljansko borzo od 15. oktobra pa vse do razpada kolektivnega duha, ki protestnike prisili k edini razumni odločitvi, da zapustijo točko okupacije javnega prostora.
Ob odlični zvočni podlagi Damirja Avdića − ustvaril jo je v živo ob gledanju filma − je Gačiću uspelo ustvariti ogledalo aktivistom, ki se izgubljajo v nesmiselnih debatah in ujeti v lastne značajske nečimrnosti žal presežejo idejo enotnosti, obenem pa tudi vsem, ki se temu boju, čeprav nezadovoljni s politiko, niso priključili.
Da bolj dolgočasne revolucije ni videla še nikoli, pa je bila pripomba grške kolegice v debati, ki se je s precejšnjim zanimanjem razvila po projekciji. Kako ravnodušne bo film, ki se bere kot priročnik neuspelega upora, pustil nas same, bomo lahko odkrili še ta mesec na prvi slovenski projekciji na mariborskem Dokudocu, prav tako pa se bo Boj za boril za slovenskega oskarja v Portorožu.
Od slovenske produkcije si je festivalska publika lahko ogledala tudi z vesno že nagrajeno filmsko posvetilo Karpu Godini Karpopotnik Matjaža Ivanišina ter prav tako festivalsko uspešni Projekt rak: Ulayev dnevnik od novembra do novembra Damjana Kozoleta. Vsi trije slovenski filmi so v tekmovalni sekciji Balkan Dox, eni izmed šestih tekmovalnih programov.
Moč festivala
V devetih festivalskih dneh se bo tako predvajalo kar 237 filmov iz 56 držav, mnogi izmed njih zunaj tekmovalnega programa. Tega namreč zapolnjuje še 14 sekcij posebnega programa.
Med njimi lahko izpostavimo Remembering Michael Glawogger − Globalization Trilogy, serija treh dokumentarnih filmov tega pred kratkim in nepričakovano preminulega avstrijskega režiserja.
Potem je tu še bogat opus ameriškega filma, ki ga zastopajo režiserji, kot so Richard Pearce, Steve James in Barbara Kopple.
Posebna sekcija je namenjena tudi avstrijskemu eksperimentalnemu filmu ter perspektivi armenskega filma. Zaradi izbire zadnje so se umaknili turški sponzorji, nam je zaupal izvršni direktor festivala Erol Bilibani, kar jih ni ganilo preveč.
Od leta 2000, ko so prebivalci Prizrena nezaupljivo opazovali rojstvo DokuFesta, pa do danes, ko jih vsaj polovica z zanimanjem obiskuje kinodvorane, v mestu pa se obrne okoli štiri milijone evrov dobička, se je seveda veliko spremenilo, a jih zaradi neupogljivosti in samosvojosti vladajoče garniture še vedno ne ljubijo, v smehu pove Bilbani.
Največji uspeh DokuFesta, ki je mimogrede največji kulturni dogodek Kosova, je izobrazba mladine in bolj kakovostna produkcija kosovskega filma.
Na koncu naj se vrnem na začetek. Uporniško pest so v kratkem odprtju dvignili tudi organizatorji DokuFesta. Protestna nota Vetona Nurkollarija, ki jo je besedo za besedo ponovil zbor mladih prostovoljcev, je bila namenjena ohranitvi kina Lumbardi.
Srcu festivala, kjer se je vsa zgodovina začela, bo privatiziran in grozi mu rušenje. Toda DokuFest je to bitko zmagal že leta 2006 in namerava jo tudi zdaj. Sporočilo festivala je vsekakor jasno. Če sami ne bomo delali sprememb, jih bo kdo namesto nas?
