Tiskane izdaje
Kaj se zgodi, ko se srečajo Dolina miru Franceta Štiglica, Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja in Idila Tomaža Gorkiča? Pojdi z mano, peti igrani celovečerec Igorja Šterka.
Mojstrsko zapakiran sodoben mladinski film, ki se spogleduje z žanrom grozljivke, da bi odraščajoče najstnike soočil z njihovimi lastnimi strahovi. Morda je festival z njim dobil letošnjega zmagovalca.
Šterk, ki je debitiral leta 1997 s filmom Ekspres, ekspres, v katerem se zaljubljena fant in punca kot slepa potnika vozita z vlakom od postaje do postaje, zunanji svet pa njuni romanci ne more do živega, sodi med naše avtorsko najprepoznavnejše režiserje.
Filme je vedno gradil kot filme atmosfere in podobe, po principu elips, govorili pa so bolj malo. Naj je to bil njegov drugi film, Ljubljana (2002), v katerem je glavne akterje, ki so bili v letih, ko bi bilo treba odrasti, pustil v prostem teku, ali pa Uglaševanje (2005), v ospredje katerega je postavil zakonsko krizo para zgodnjih srednjih let, ki ni sposoben artikulacije in akcije, ampak ostane na ravni pasivne agresivnosti.
Atmosfera, ki jo pri Šterku vedno skrbno podpira glasba, je bila tudi v ospredju četrtega celovečerca 9:06 (2009), v katerem policijski inšpektor, ki ga zaznamuje smrt hčere, raziskuje samomor osamljenega glasbenika, preiskava pa se sprevrže v obsesijo, v kateri prevzema identiteto umrlega.
Šterk, vajen domačih in mednarodnih nagrad, je s tem filmom v Portorožu pometel s konkurenco, saj je zanj prejel kar devet vesen.
Klasična zgodba
Pri vseh je bil Šterk tudi scenarist ali s Sinišo Draginom soscenarist filma. Tokrat pa je scenarij spisal pisatelj Dušan Čater, tudi avtor istoimenskega romana. Ta kombinacija je prinesla v Šterkov opus opazno novost – »klasično« zgodbo, ki jo izpelje v kompaktno, linearno in ritmično stopnjujočo se celoto, ta pa zlahka pritegne tudi pozornost odraslega gledalca.
Film poganjajo štirje najstniki s konca osnovne šole, trije fantje in eno dekle, ki sodelujejo na šolskem fotografskem natečaju, na katerem naj bi poiskali podobe »neznane Slovenije«. Za urbane najstnike se »neznana Slovenija« začne že tako rekoč na zadnji postaji primestnega avtobusa, kamor jih popelje eden med njimi, Manc.
Manc izhaja iz disfunkcionalne družine, je sin bivšega zapornika in kot tak stigmatiziran. Ker ga v šoli po krivem obtožijo kraje mobitela, mu grozi izključitev. Sam sicer ni del fotografske ekipe, a se z njegovo idejo, da obiščejo podeželje, kjer je z dedkom preživel otroštvo, na katero ima nostalgične spomine, hitro strinjajo.
Namig, da to ne bo idiličen izlet, Šterk, izraziti cineast, utelesi v Ivanki Mežan, ki, kot bi stopila iz Cvetja v jeseni, tukaj pa iz avtobusa, mlado druščino pred njihovo avanturo pomenljivo posvari, naj pazijo, kod hodijo. Takšnih humornih referencialnih mest na zgodovino slovenskega filma je v Pojdi z mano še kar nekaj.
Med njimi tudi epizodna vloga Lotosa Vincenca Šparovca kot zahojenega retardiranega hribovca, nabildanega z verbalno in pojavno agresijo, na katerega kmalu naletijo na neki samotni kmetiji. Deluje namreč, kot bi ravnokar stopil iz Gorkičeve grozljivke Idila, lanskega zmagovalnega filma festivala.
Čeprav je to po režiserjevih besedah naključje, detajl ni samo lucidno duhovit, ampak obenem natančno vložen v stopnjevanje dogodkov: ti najstnike najprej naselijo z neoprijemljivo tesnobo neznanega podeželskega sveta, ki se jim zdi vse manj bukoličen, potem z očitnim strahom in naposled z občutkom, da so življenjsko ogroženi.
Podeželje začno doživljati kot nenaklonjeno okolje, v katerem prebivajo primitivni domorodci, ki očitno niso navdušeni nad njihovo prisotnostjo. Obenem se proti njim kot da obrne tudi narava, saj se ves čas izgubljajo in vračajo na isto mesto ter nikakor ne najdejo izhoda nazaj v »civilizacijo«.
Ta se jim zdi ob dejstvu, da se njihovi pametni telefoni pokažejo za neuporabne, saj sredi prostranih gozdov pač ni signala niti električnih priključkov, še dlje, kot je v resnici. Občutki ogroženosti, celo strah za lastno življenje, seveda pri njih sprožijo različne odzive, od razvajenosti, panike, agresije do poguma in zavezujočega prijateljstva, ki bodo na novo postavili razmerja med njimi in iz katerih bodo prišli zrelejši.
Socialna patologija
Pojdi z mano je tako film, ki sodobne najstnike, odraščajoče v svetu, kjer komunikacija med njimi poteka predvsem prek virtualnih socialnih omrežij ter čedalje manj in situ, pod pretvezo neke iracionalne ogroženosti v primarnem okolju narave sooči z njihovimi lastnimi strahovi. Postavi jih, skratka, v okolje izrazite svobode, v katerem morajo prevzeti polno odgovornost zase.
Pri tem ostaja ves čas duhovit, vendar ne komičen. Obenem je to film, ki se v zaključku v opombi pod črto posmehne tudi stereotipni predstavi o idiličnosti slovenskega podeželja in poantira, da pod to idilo brbotajo tudi lonci nevarne socialne patologije »neznane Slovenije«.
Za podobo filma, v katerem sta Ljubljana in podeželska ter gozdnata Slovenija prikazani z doslej še na filmu nevidenih perspektiv, je zaslužen direktor fotografije Miloš Srdić. Za posrečeno izbiro suverene igralske četverice (Ivan Vastl, Matija David Brodnik, Mak Tepšić in Ronja Matijevec Jerman) pa Tijana Zinajić.
Film je že uvrščen v tekmovalni spored najpomembnejšega festivala otroškega in mladinskega filma v Amsterdamu, v domače kinematografe pa bo prišel v začetku decembra.
