Tiskane izdaje
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila polna inteligentnih filmov o dekletih, piše spletni portal The Atlantic. Bila so junakinje originalnih zgodb, ki so se dogajale v resničnem svetu, ne v računalniško ustvarjenem: Mary Lennox v filmu Čarobni vrt, Sara Crewe v Mali princesi, Fiona v The Secret of Roan Inish ter junakinje filmov Matilda, Harriet the Spy, Fly Away Home, Past za starše in Ponette. Ta dekleta so bila premlada za ljubezenske trikotnike ali za bitke z distopičnimi silami. Njihove zgodbe in težave so bile raznovrstne, toda sčasoma so pokazale določene lastnosti: vzdržljivost, domišljijo, pogum in sočutje. Danes je bistveno drugače.
Tem filmom je skupno tudi to, da so nastali pred dvema desetletjema. Dandanes si le redki ogledajo filma Čarobni vrt in Matilda. Mlada dekleta raje gledajo igrane filme, ki prikazujejo ambiciozne in zvite glavne junake. Studii se ukvarjajo zgolj z visokoproračunskimi nadaljevanji filmov, ponovnim zagonom različnih franšiz in novimi različicami starih filmov. Otroški filmi so večinoma animirani ali pa v njih nastopajo glavni junaki, ki so že starejši (ali pa štirinožni). V korak s tem gredo tudi drugi sistemski problemi. Obravnava spolnih vlog in marketing sta zastarela, prav tako primanjkuje ženskih scenaristk in režiserk. Posledica je kinematografska pokrajina, ki je za dekleta v mnogih pogledih manj bogata, kakor je bila pred dvajsetimi leti.
Čeprav je vedno več filmov s fantovskimi junaki tudi animiranih (Veličastnih 6, Sanjay’s Super Team), se najde tudi nekaj igranih, v katerih mladi junaki z iznajdljivostjo in pogumom rešujejo zaplete (Pan, Knjiga o džungli). Toda v širšem kontekstu filmskih zgodb, igrač in kostumov za otroke je fantom dovoljeno, da igrajo raznovrstne vznemirljive vloge, pirati, superjunaki, nindže in astronavti, dekleta pa so porinjena v ozek nabor tipiziranih vlog, glavna med njimi je princesa. Zato je še toliko bolj dragoceno, ko kakšen film predstavi alternativni pogled, s katerim se lahko dekleta poistovetijo.
Filmi iz 90. let, kot sta Čarobni vrt in Matilda (mimogrede, oba sta posneta po romanih), so takrat ponujali alternativo. Glavni junaki so za ljudi in svojo okolico poskrbeli s težkim delom in sočutjem, ne čarovnijo. Celo Matildo, ki je lahko s svojim umom premikala predmete, je bolj zanimalo nabiranje znanja kakor pa razvijanje telekineze. Fiona iz Roan Inish, Sara iz Male princese (zgodba se ne vrti okoli prave princese) in Mary iz Čarobnega vrta se niso po naključju znašle sredi pustolovščine, ampak so jo tako rekoč same spodbudile. Ti filmi so tudi postavili pred gledalce bolj odrasle teme in ideje, na primer žalovanje in samoto pa tudi razvrščanje ljudi po družbenih slojih, rasizem in vojno. S tem so potrjevali zrelost in zmožnost čustvovanja mladih gledalcev in jih niso pootročili.
Matilda je bila v 90. letih posneta po romanu. Foto: promocijsko gradivo.
Moški ustvarjajo filme
Od 90. let je Hollywood naredil nekaj malih korakov v smeri boljšega prikaza žensk v filmu in jih tudi vključil v svoje zakulisje. Kljub temu pa je danes manj visokokvalitetnih filmov za dekleta. »Filmska industrija je še vedno pretežno moška,« pravi Kathy Merlock Jackson, profesorica komunikologije na kolidžu Wesleyan v Virginiji. Pri tem dodaja, da moški »pišejo zgodbe, ki odražajo njih same in njihove lastne izkušnje iz časa odraščanja«. Pixar ustvarja ene boljših filmov za otroke, toda ker tam delajo večinoma moški, studio posname več filmov o življenjih fantov.
V skoraj nobenem Pixarjevem filmu ni v glavni vlogi ženska junakinja. Razen svetle izjeme. Vrvež v moji glavi (2015) je čudovit animiran film, ki se v celoti vrti okoli antropomorfiziranih čustev v glavi 11-letnega dekleta. A tudi tega ni režirala ženska. Kot kaže, jih na Pixarjevem delovnem področju ni prav veliko. A problem je večji kakor zgolj posamezen studio. Zvezna vlada preiskuje zabavno industrijo zaradi spolne diskriminacije. Ameriška zveza za državljanske pravice (ACLU) se je namreč pritožila, da so ženske sistematično izključene iz režiserskih opravil.
Čeprav so nekatere ženske pisateljice (npr. J. K. Rowling in Suzanne Collins) napisale najbolj priljubljene hollywoodske zgodbe za mlade, so pri predelavi njihovih zgodb za film na režijski stolček ponavadi sedli moški. To se je zgodilo tudi pri nekaterih prej omenjenih filmih iz 90. let. Dr. Stacy L. Smith z USC Annenberg je s podporo ustanove Geena Davis Institute on Gender in Media izvedla mednarodno raziskavo, s katero je ugotovila, da je manj kot tretjina oseb, ki v filmih govorijo, žensk, pa čeprav se v »filmih z režiserko ali scenaristko pojavi pred kamero znatno več žensk in deklet«. Povsem razumljivo je, da bi večje število žensk v ozadju otroških filmov, še posebno temnopoltih, pripeljalo do povečanega števila filmskih likov, ki bolje odsevajo značaj mladih gledalk.
Ključno, da dekleta
Filmi, kot so Ledeno kraljestvo, Somrak in Igre lakote, nakazujejo, da so v otroških filmih z ženskimi igralkami glavne junakinje pogosteje mlade ženske, in ne dekleta. »Oglaševalska filozofija v Hollywoodu je, da si mlajše gledalke bolj želijo gledati starejša dekleta,« je prepričana Susan Cartsonis, producentka filmov Kaj ženske ljubijo in Tam, kjer je srce. Posledica tega je, da so v filmih za mlajšo publiko glavne junakinje bolj seksualizirane. Samo pomislite na postavo in podobo Ariel v Disneyjevi Mali morski deklici, ki je tako vzburjala moške filmske kritike.
Tudi zunaj kinematografov so dekleta izpostavljena sporočilom pop kulture, ki jih že od mladih nog seksualizirajo. To lahko vodi do nezdravega odnosa do lastne podobe. Temu vzorcu bi se lahko uprle dekliške filmske zvezde, ki bi igrale v filmih, namenjenih prav njim samim. »Resnica je ta, da nosijo ženske dekliške tematike s sabo skozi najstniška leta, kot mlade odrasle ženske, v srednjih letih in v starosti,« je povedala Cartsonisova. »Prijateljstvo in odkritje lastnih zmožnosti ali identitete, ki se je prej niso zavedale, sta zelo podcenjeni. Te tematike so prisotne v vseh starostih.«
Animirani Disneyev film so naslovili Tangled, namesto Rapunzel, kot se imenuje glavna junakinja. Podobno je pri ostalih animiranih filmih z žensko junakinjo. Foto: promocijsko gradivo.
Slaba žanrska izbira
Profesor Ian Wojcik Andrews z Eastern Michigan University izpostavi še eno oviro za filmarje: odsotnost preizkušenega žanra za dekleta, ki še niso v puberteti. »Za otroke, stare 11 ali 12 let, ni nikakršnega mitološkega ogrodja, še posebej za dekleta,« pravi in razloži, da se filmi za starejše otroke, na primer Igre lakote, pogosto navezujejo na tematiko iz antičnega Rima ali kralja Arturja. Za mlajše otroke, še posebej za dekleta, pa ni splošno znanega arhetipa, ki bi ga bili studii v Hollywoodu pripravljeni tržiti.
V ozadju vseh teh izzivov za snemanje filmov za dekleta je dejstvo, da so igrani filmi za otroke večinoma izginili oziroma so jih »zdesetkali«, kot temu pravi ustanoviteljica in urednica bloga Women and Hollywood Melissa Silverstein: »Mnogi igralci so odšli na televizijo, ker dobijo tam boljše vloge.« Dandanes igrajo otroški igralci v otroških filmih veliko manj osrednjih vlog. Mnoge od njih so nadomestili starejši igralci ali pa animirani filmi.
V zadnjem desetletju so se navade otrok pri gledanju filmov zelo spremenile. »Otroci veliko bolj gledajo televizijo, Netflix in Amazon,« je povedala Lynne McVeigh, docentka za televizijo in otroške medije na newyorški univerzi. Pove, da se studiem ne zdi smiselno, da bi za mlajše gledalce snemali drage filme, saj bodo šli najstniki bolj verjetno v kino. »To ni ne dobro ne slabo. Razmere so se pač spremenile,« je rekla in opozorila na izjemne televizijske oddaje Doc McStuffins (o afroameriški deklici, ki se s svojimi igračami igra zdravnike), Peg + Cat (izobraževalni matematični program) in Angelina Ballerina.
Upanje kljub vsemu ostaja
V vsem skupaj pa je tudi nekaj dobrega. Zaradi velike možnosti izbire pri ogledu filmov, ki so na voljo, je tudi veliko možnosti za prikaz neodvisnih stvaritev. Veliki studii konkurirajo na trgu otroških filmov z akcijsko-pustolovskimi spektakli in tem pripadajočimi tržnimi izdelki. Vendar bi lahko HBO in Netflix naredila za otroški program to, kar sta naredila že pri programu za odrasle. Omejitve znotraj določenega žanra bi lahko razširila s tem, da bi dala producentom več ustvarjalne svobode ter več stavila na kakovost kakor pa na gledanost. To bi lahko pomenilo, da bo več scenaristov in režiserjev tvegalo in sestavilo zgodbo z glavno junakinjo. Tudi temnopolto.
Leta 1995 je Roger Ebert v kritiki Male princese zapisal: »Filma Mala princesa in Čarobni vrt vzbudita občudovanje ter podata sporočilo: Svet je velik, poln izzivov. V njem lahko otrok s srčnostjo in bistroumnostjo najde svojo pot. Gre za dekle, ki se ji zdi bolj uporabno govoriti francosko kakor pa streljati z lasersko pištolo. Zavedam se, da bo to sezono več otrok, ki bodo hoteli videti filma Dredd in Umri pokončno brez oklevanja ter novi film o Batmanu kakor pa Malo princeso. Žal mi je za njih.«
Ebert je bil upravičeno zaskrbljen. Ljudje, ki jih srečamo v otroštvu, izkušnje, ki jih doživimo, in filmi, ki jih gledamo, odmevajo skozi vse naše življenje. Tudi mala dekleta, tako kot vsi drugi, si zaslužijo dobre in inteligentne filme, ki so namenjeni prav njim. Hitro spreminjajoča se pokrajina domače zabave da lahko družinam vzrok za upanje, da jih bo filmska industrija končno uslišala.
