Tiskane izdaje
Manchester by the Sea, eden od filmov, ki letos tekmujejo za oskarje, žanje slavo, odkar je prišel pred oči kritike, pa tudi med gledalci se je dobro prijel. Komorna družinska drama, ki se dogaja v mestecu Manchester by the Sea v ameriški državi Massachusetts, v vsem bolj ustreza tradiciji evropskega filma kot pa sodobne ameriške produkcije.
Film režiserja in scenarista Kennetha Lonergana govori o hišniku Leeju, ki v predmestju Bostona popravlja stanovalcem vodovodne cevi in zamašena stranišča, dokler njegove duhamorne rutine ne prekine novica o smrti brata v njegovem rodnem mestu Manchester by the Sea.
Lee se mora soočiti s pokopom brata in vsem, kar pritiče smrti bližnjega sorodnika. Med drugim, denimo, izve, da ga je ljubljeni brat v oporoki določil za skrbnika svojega najstniškega sina Patricka (Lucas Hedges). Osnovni zaplet zgodbe, ki se odvrti v obdobju med bratovo smrtjo in njegovim pogrebom – ta se zavleče, ker je zemlja zaradi zimskega mraza pretrda za pokop –, je v tem, da Lee nikakor noče živeti v rodnem kraju, njegov nečak pa se noče preseliti drugam.
Foto: Promocijsko gradivo
Vrnitev v rodno mesto in nove obveznosti sprožijo številne Leejeve flashbacke, ki do določene mere pojasnijo, zakaj glavni junak deluje odtujen, apatičen in mestoma zagrenjen. Iz teh reminiscenc izvemo, da je bil Lee v dobrih odnosih z bratom. Ko je bil Patrick še majhen, so z družinskim čolnom hodili na ribolov.
Razkrije se tudi, da je brat že pred leti zbolel za neozdravljivo boleznijo srca in da ga je žena, Patrickova mama, alkoholičarka, tedaj zapustila. Spomini nas vrnejo tudi v čas, ko je bil Lee srečno poročen z Randi (Michelle Williams), s katero sta imela tri otroke.
Dolgi posnetki Leejevega sedanjega življenja so polni suspenza prav na račun podob preteklosti, iz katerih lahko gledalec hitro razbere, da se je moralo v Leejevem življenju zgoditi nekaj travmatičnega, da je zabaven, ljubeč, šaljiv moški, mož in oče postal zagrenjen, apatičen subjekt, ki tedaj, ko spije preveč alkohola, postane celo agresiven do neznancev v barih.
Indici tragedije
Kvaliteta filma je predvsem v režiji, ki potrpežljivo lansira indice psihološkega ustroja junakov, s čimer spodbudi gledalca, da sam v prizorih razbira subtilno sporočilo in si interpretira zgodbo. Prav s počasno gradnjo atmosfere, postopnim slikanjem kompleksnosti in večplastnosti junakov, režiserju uspe pripeljati zgodbo do dramatičnega vrha, ko izvemo, kaj je bil tisti grozljivi trenutek v Leejevem življenju, da zdaj deluje kot živi mrtvec, in zakaj noče ostati v rodnem kraju.
Foto: Promocijsko gradivo
Edini pomislek, ki se ob razgaljenju tega tragičnega dogodka poraja, je, ali ni v tem, da glavni junak plača tako visoko ceno za noč ekscesa, zaznati sled nepotrebnega moraliziranja – kot da se strahotne in tragične reči ne dogajajo vzornim posameznikom.
Režiser se tudi odreče temu, da bi Lee z na novo vzpostavljeno vezjo z nečakom doživel odrešenje in na novo zaživel. Podoba njunega odnosa – v katerem bližino, ki pritiče družini, prekinjajo trenutki zadrege (še posebej Leeja, ko odkrije, da ima njegov nečak precej pestro spolno življenje) – prispeva k prepričljivosti in kompleksnosti filma. Patrick sicer ob očetovi smrti deluje ravnodušen, a njegovi tesnobni napadi pričajo, da v odraščajočem mladeniču potekajo hudi notranji boji.
Prav gotovo je zasluga Kennetha Lonergana tudi to, da s komičnimi ali absurdnimi trenutki utrjuje občutek brezizhodnosti in eksistencialne bolečine. Sočutje do Patricka gledalec tako še najbolj začuti, ko ga na kosilo povabi mati, zdaj ozdravljena alkoholizma in ponovno poročena s precej religioznim možem.
Na kosilu se ne pripeti nič takšnega, le dialog nikakor ne steče, pri vseh navzočih prevladuje absolutna zadrega, ki nakazuje, da se Patrick ne bo zbližal z materjo. Ta prizor je torej še en primer tega, kako je mogoče z minimalnimi sredstvi iztisniti kar največ tesnobe in nelagodja.
Nasploh nas Lonergan spomni, da je filmska režija tu zato, da govori brez besed in odvečnih dialogov, da konstruira situacije s kadriranjem, montažo in v primeru filma Manchester by the Sea tudi s closeupom obraza glavnega junaka, na katerem lahko gledalec razbira minimalne spremembe v čustvovanju.
Mojstrstvo niansiranja lahko vidimo v prizoru, ko Leeja ogovori nekdanja žena in iz nedokončanih stavkov ter grimas čiste bolečine razberemo vso tragedijo nekdaj srečnega para in še posebej neizmerno eksistencialno breme glavnega junaka. Manchester by the Sea je deležen takšne pozornosti predvsem zato, ker izstopa iz prevladujoče hollywoodske produkcije.
Ne le da v njej danes skoraj ni prostora za »klasično« dramo, torej zgodbo o navadnih smrtnikih, ampak je tudi sicer pozabila na lastno častitljivo tradicijo velikih režiserjev, ki so znali uporabljati filmski jezik za pripovedovanje učinkovitih in pomenljivih zgodb. Danes pogosto dobimo občutek, da Hollywood podcenjuje gledalce, tako da mora režiser vse pokazati, junaki morajo vse izreči – da bi se izognil kakšni interpretativni zmoti.
Manchester by the Sea se požvižga na prevladujoče standarde ameriške filmske industrije in nas brezkompromisno sooči s tragedijo navadnih ljudi iz malega mesta. Na oskarjih bo tako prav gotovo dobil kakšen poklon – še najverjetneje bo slavil Casey Affleck za upodobitev enega najbolj tragičnih junakov našega časa, in sicer predvsem zato, ker je s pretanjeno igro pokazal, da je tudi v igralski umetnosti zadržanost bolj zgovorna od pretirane ekspresije.
