V svetu, kjer je upanje napaka

Pobesneli Max, ki ga je režiser in koscenarist George Miller posnel leta 1979, je postal eden kultnih distopičnih filmov. Navdahnjen s hladnovojnim rožljanjem orožja je v osemdesetih dobil še dve prav tako uspešni nadaljevanji. Po treh desetletjih je Miller obudil slavno franšizo in posnel še film Pobesneli Max: Cesta besa, ki uspe ubraniti sloves svojih predhodnikov.

Millerjeva vizija sveta v vseh delih Pobesnelega Maxa prihodnosti je precej mračna. Spopad dveh velesil je rezultiral v popolnem kaosu: planet je povsem opustošen, na njem manjkajo osnovne življenjske dobrine. Oblike družbenosti, kot jih poznamo, so razpadle. V puščavski pokrajini vladajo avtomobilistične tolpe, ki se borijo za nafto – eno ključnih valut tega novega sveta.

Max Rockatansky je nekdanji policist, ki mu je ena od avtomobilističnih tolp umorila ženo in hčer. Po tej travmi si ne more opomoči, preganjajo ga spomini na družino, postane človek, ki noče sklepati vezi, po puščavi potuje sam, njegova edina agenda je preživetje. Gre za tip junaka, kot smo ga srečevali v klasičnih vesternih, ki živi skladno z lastnim etičnim kodeksom in vztraja v lastni samoizključitvi. Vloga Maxa je pred več kot tridesetimi leti med zvezdnike katapultirala avstralskega igralca Mela Gibsona. V novi verziji je v naslovni vlogi zaigral britanski igralec Tom Hardy, za katerega je to nov korak pri prodiranju v Hollywood.

Razlog, da je Pobesneli Max postal ena od kultnih filmskih akcij in je tudi finančno uspel (nova verzija je v slabih dveh tednih po svetu zaslužila že več kot 200 milijonov dolarjev), nemara tiči prav v prepričljivi izgradnji novega barbarizma: puščavska pustinja ponuja sijajno kuliso za zaprašene in razdrapane avtomobile, dovolj robustno nadgrajene za cestne boje, v njih se nahajajo raznoliki junaki, katerih podoba se vsaj delno sklicuje na estetiko heavy ali death metala.

Nekaj nenavadnosti

Začetek Ceste besa se začne nenavadno za akcijski žanr: glavnega junaka namreč ugrabijo pripadniki distopične skupnosti Citadela ter uničijo njegov avto – njegov zaščitni znak. Tako pristane v ujetništvu mesta, ki mu vlada gnusna spaka Immortan Joe. Ta v strogo hierarhični skupnosti maltretira svoje žene in ženske nasploh, ljudje v njegovem mestu stradajo, Joe jim odreka vodo, eno od ključnih dragocenosti. Max je v Citadeli zaprt kot človeški biološki zaklad, kot »univerzalni darovalec« krvi.

Zgodba se zaplete, ko Furiosa (Charlize Theron), ki ji Immortan Joe zaupa prevoz dragocenega tovora, na eni od svojih poti skrene s ceste, da bi v svobodo popeljala vladarjeve zasužnjene žene. S tem postane tarča tako Immortanove vojske kot pripadnikov okoliških mest, ki gnusnemu tiranu priskočijo na pomoč. Glavnina filma se tako odvija na cesti, v dodelanih, napetih pregonih, v konstantni adrenalinski akciji. Max se v tej bitki znajde kot »vreča krvi« za enega od Immortanovih vojščakov, a po spletu okoliščin pristane v Furiosinem tovornjaku in ženskam sprva le nerad priskoči na pomoč.

Cilj Furiose je »zeleni kraj«, tj. mesto, kjer se je rodila, preden so jo kot deklico ugrabili. A ko druščina prispe na cilj, se izkaže, da je tudi to mesto utrpelo hudo devastacijo. Kam zdaj? Furiosa sanja o novi oazi tisoče kilometrov stran, a Max jo opozori: »Upanje je napaka.« Namesto tega predlaga, da se vrnejo v Citadelo, ki je zdaj, ko je Immortan poslal vojsko nadnje, nezaščitena. In res, druščina se odpravi nazaj, od koder je odšla, in po vrsti spektakularnih akcij ter spopadov z Immortanom in ostalimi puščavskimi bojevniki pokonča tiranskega vladarja ter s Furioso na čelu zavzame Citadelo.

Prav v tej nenavadni scenaristični potezi, da ljudje pobegnejo samo zato, da bi se vrnili nazaj, lahko nemara vidimo neko širše družbeno sporočilo – da namreč iskanje utopije ali polaganje upov vanjo ni pravi odgovor na probleme neke skupnosti. Utopija je vselej fantazmatska projekcija idile, ki po definiciji ne obstaja. Do spremembe lahko pride zgolj, če se človek sooči s situacijo, v kateri se nahaja.

Ženska moč

Novo verzijo Pobesnelega Maxa filmski kritiki slavijo tudi zato, ker je naslovnega junaka potisnil v drugi plan, medtem ko je v središču pozornosti Furiosa. Ta ženska, ki je celo delno pohabljena (manjka ji pol roke), predstavlja model emancipirane, močne in etične junakinje. Tudi sicer v filmu Miller junakinjam podeli vlogo samostojnih, bojevitih, spretnih, inteligentnih akterk, ki znajo prevzeti pobudo, se znajo braniti nasilnežev in lahko krojijo svojo usodo. Med antologijske prizore se bo najverjetneje vpisal tisti, ko se v preganjanju po puščavi noseča vladarjeva žena s svojim trebuhom kot živi ščit postavi pred Furioso, saj ve, da Joe ne bo streljal v svojega nerojenega otroka.

George Miller je skozi omenjene scenaristične poteze in izdelane stranske junake napravil prepričljivo in napeto akcijo. Glavni čar filma, ki si drzne poslati na pot množico ljudi in vozil samo zato, da bi jih potem pripeljal nazaj, pa se nahaja prav na poti – v vožnji, v hitrosti, v spopadih, ki se odvijajo na cesti, v permanentnem gibanju. Miller ustvari veličastni tempo, ki gledalca pritegne in v njem zbudi navdušenje nad gibanjem kamere, ki zavzeto sledi akcijam v gibajočih se vozilih. Kot da je neumorno dirkanje po prašnih cestah natanko tisto, kar film kot medij gibljivih podob najbolj potrebuje.