Velika igralka majhnih vlog

Zadnje leto je Društvo slovenskih režiserjev zasnovalo­ novi nagradi za filmske dosežke.­ ­Februarja letos so prvič podelili nagrado Štigličev pogled,­ namenjeno priznanju za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije in za sveže režijske dosežke. Lani pa so ustoličili nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, poimenovano po igralcu Bertu Sotlarju.

Prva dva berta, podeljujejo ga sezonsko – za igralko spomladi, za igralca jeseni – sta prejela Štefka Drolc in Miha Baloh. In ker smo sredi pomladi, bodo nocoj v Slovenski kinoteki podelili tretjega, ženskega – šel bo v roke igralki Ivanki Mežan.

Menda se pri ženskah ne spodobi­ omenjati let. Pri Ivanki Mežan se. Zdi se namreč, kot da se leta zanjo sploh ne zmenijo. ­Junija bo stara 89 let. A še vedno je enako drobna,­ z enako živahnimi in široko ­odprtimi iskrivimi očmi, neponarejena, dama brez kančka afektiranosti. Duhovita in polna zgodb. Še vedno igralsko aktivna. Skromna in za igralko kar malce preveč ­samokritična.

Gledališki in filmski debi

Če bi položili na tehtnico njene gledališke in filmske vloge, bi se ­posodica z gledališkimi vlogami, ki jih je bilo največ na odru ljubljanske Drame, kjer je delovala do zgodnje, administrativno zaukazane upokojitve, močno povesila. Vendar­ to velja tako rekoč za vse igralce, ki ustvarjajo v deželi močnega institucionalnega gledališča in ­bistveno šibkejše kinematografije.­

A pri tem je zanimivo nekaj drugega: če je prvič stopila na gledališke deske v okviru partizanskega gledališča v Črnomlju leta 1944, še ne stara osemnajst let, je na filmu kot Maruša v Klopčičevem Cvetju v jeseni debitirala šele leta 1973, ko jih je imela sedeminštirideset.

V televizijskem portretu Mežanka, gospa Ivanka (2007) režiserja Slavka­ Hrena je Matjaž Klopčič njeno igralsko pot, za katero je med drugimi nagradami prejela nagrado Prešernovega sklada in Borštnikov prstan, komentiral takole: »... je velika igralka, ki pa je imela žal premalo možnosti za velike gledališke in filmske nastope«. Temu je mogoče pritrditi.

Na filmu je ustvarila sedemnajst vlog v celovečernih filmih, eden je še na poti, in šest v kratkih. Med njimi v filmih Let mrtve ptice (1973) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Palvovića, Deseti brat (1982) Vojka Duletiča, Pustota (1982) Jožeta Galeta, Živela svoboda (1987) Rajka Ranfla, Ljubljana je ljubljena (2005) Matjaža Klopčiča, Instalacija ljubezni (2007) Maje Weiss, 9:06 (2009) Igorja Šterka in Panika (2013) Barbare Zemljič.

Po večini je šlo za stranske oziroma epizodne vloge in, spet, po večini za vloge mater, ženic, starejših gospa, sosed, upokojenk ipd. Ni jih malo, ki menijo, da so k temu prispevali tudi njena izrazita in neponarejena skromnost, njeno prepričanje, da ni dobra igralka, in kanček trme. Pa vendar: »Mežanka« je ena najprepoznavnejših podob slovenskega filma s sklepnih desetletjih preteklega stoletja.

V nekem filmu je Ivanka Mežan igrala tudi Ivanko Mežan: režiser Vlado Škafar je njo in Štefko Drolc posadil pod drevo sredi idilične narave in pred kamero, potem pa ju prepustil spominom. Nastal je liričen, meditativen in sugestiven film Deklica in drevo (2012), v katerem umetnici zajemata sladke in grenke drobce iz svojega bogatega življenja.

»Naključni pripetljaji«

Precej obširnejši je njen televizijski opus, saj je ustvarila vloge v enainštiridesetih televizijskih nadaljevankah, dramah, filmih in serijah, med njimi v uspešni nanizanki Mali oglasi (1970) režiserja Mirča Kraglja, pa kot nepozabna Gospodična Jastreb v mladinski nadaljevanki Erazem in potepuh (1971) Staša Potočnika in potem v Dekameronu (1971) Václava Hudečka, Cvetju v jeseni (1973) Matjaža Klopčiča, Ipavcih (1977) Frana Žižka ..., v zadnjem obdobju v Vrtičkarjih (2001) Jureta Pervanjeta, Prešernu (2001) Francija Slaka, Trdoglavcih (2011) Marka Naberšnika in Maminem dnevu (2014) Matev­ža Luzarja. K temu gre dodati še njeno sodelovanje z nacionalnim radiom, na katerem je od leta 1951 interpretirala več kot petdeset dramskih likov.

V enem izmed intervjujev je odkrito priznala: »Veliko igralk pravi, da so že od mladih nog vedele, kaj bodo postale, da so to čutile v sebi. A pri meni ni bilo tega klica, nisem ga začutila. V mojem življenju se je ogromno pripetilo po naključju, nad mano pa je bedel angel varuh in me varoval pred hudim, ki bi se lahko zgodilo. Ta moja jamrarija: Oh, pa ne znam, pa ne bom, pa saj ne … To ni bila poza. Včasih so govorili, češ, Ivanka bo spet samo tečnarila, in režiserji so se jezili name, se me včasih kar bali, kako sitna bom spet, govorila, da nečesa ne znam. To je bilo pač v meni, ne znam razložiti, zakaj ni bilo drugače.«