Tiskane izdaje
Filmi grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa gledalca težko pustijo hladnega. Naj gre za častilce, ki v njem vidijo guruja neprizanesljivega, skorajda nadrealističnega laboratorija najtemnejših plasti človeške narave, ali za tiste, ki ga imajo za bizarnega provokatorja brez prave globine. Skratka, Lanthimos ima vse, samo zmerno distanciranih kritikov in gledalcev ne.
V širšo evropsko filmsko zavest se je dodobra usidral s tretjim celovečercem Podočnik (2009), distopično družinsko dramo, v središču katere so trije najstniki, ki jih starši vzgajajo izolirano od zunanjega sveta. Za film je v sekciji Poseben pogled prejel svojo prvo cansko nagrado, bil nominiran za tujejezičnega oskarja ter med številnimi drugimi nagradami prejel tudi Liffovega vodomca.
Zatem se je pridružil tistim evropskim avtorjem, ki vse pogosteje svoje filme raje kot v maternem jeziku snemajo v angleščini, kar večinoma ni brez posledic za njihov avtorski pristop in kulturno izvirnost. Prvič je to storil pred dvema letoma, ko je posnel Jastoga, absurdno komično priliko o sodobnih partnerskih razmerjih. Za zgodbo o svetu prihodnosti, v katerem ni mesta za samske ljudi in zato vsi, ki dovolj hitro ne najdejo partnerja, postanejo živali, je prejel cansko nagrado žirije ter bil za izvirni scenarij nominiran za oskarja.
Če bi lahko Jastoga tudi zaradi njegovega očitnega nadrealizma gledali kot scela obešenjaško komično distopijo, je okvir Ubijanja svetega jelena (canska nagrada za scenarij) vsaj na videz veliko bolj starogrško tragičen. Konec koncev že naslov korespondira z zgodbo o mikenskem kralju Agamemnonu, ki je moral zato – če sledimo Evripidovi tragediji Ifigenija v Avlidi –, ker je ubil boginji lova Artemidi posvečenega jelena, žrtvovati hčer Ifigenijo.
Mora ameriškega sna
Za kakšno kazen in žrtvovanje gre v Ubijanju svetega jelena, katerega soscenarist je tudi tokrat Efthymis Filippou? Okvirna zgodba izkorišča že ničkolikokrat videno premiso – socialno dobro stoječo in na prvi pogled srečno, tako rekoč ameriško sanjsko družino ogroža pogubno zlo in jo pahne v moro eksistencialne groze. Le s čim si je to zaslužila?
Steve Murphy (po Jastogu je to drugo sodelovanje režiserja z igralcem Colinom Farrellom) je uspešni kardiolog, njegova žena Anna (Nicole Kidman) prav tako priznana oftalmologinja. Delujeta kot harmoničen par z malce bizarnimi erotičnimi navadami. Imata hčer Kim (Raffey Cassidy), ki je pravkar vstopila v adolescenco, in nekaj mlajšega sina Boba (Sunny Suljic). Živijo v udobni predmestni hiši neimenovanega, bržkone ameriškega mesta. Steve se srečuje z Martinom (vzpenjajoča se irska igralska zvezda Barry Keoghan), malce nenavadnim najstnikom, s katerim hodi na sprehode, ga vozi na kosila in zasipa z darili.
Lanthimos gledalca nekaj časa pusti v negotovosti glede vprašanja, kakšno mesto ima Martin v Stevovem življenju. Sčasoma ga Steve le predstavi družini in pokaže se, da je Martin sin Stevovega pacienta, ki je po operaciji umrl. Ima Steve torej slabo vest? Očitno, kajti kmalu postane jasno, da Martin ni le nekoliko zmeden najstnik, ki skuša neuspešno spraviti skupaj Steva in svojo ovdovelo mamo, ampak ima z Murphyjevimi prav posebne načrte. Martin je namreč prepričan, da je njegov oče umrl zaradi Stevove malomarnosti, morda celo alkoholiziranosti. In za to bo moral Steve plačati. Ne z denarjem, temveč z življenjem enega od svojih otrok ali žene. Izbrati mora, koga bo ubil, ali pa bo Martin poskrbel, da bodo v bolečinah umrli vsi trije.
Po Jastogu je to za igralca Colina Farrella drugo sodelovanje z grškim režiserjem.
Družina kot
Če je Lanthimos v čem mojster, je gotovo v tem, da gledalcu poznani, običajni in varni svetovi ne zvenijo, ne dišijo in tudi niso videti kot taki. Že Martinov obraz je obenem nedolžen in neprijeten, v svoji kameni neizraznosti tudi grozljiv. Murphyjevi živijo v čustveno hladnem in spoliranem svetu, njihovi dialogi so banalni, skorajda mehanično robotski. Prostorska estetika je ves čas hladna, gibanje kamere umirjeno množi občutke nelagodja. Še ritmi in zvoki Bacha, Schuberta in Ligetija zvenijo strašljivo.
Mladi irski igralec Barry Keoghan je letos opozoril nase že v Nolanovem Dunkirku.
Sami sebi namen
Zaradi vsega tega se je težko znebiti občutka, da Lanthimosa pravzaprav ne zanimata ne moralna šokterapija ne družbena kritika materialno razvajenega, od resničnosti odtujenega in vrednostno in moralno dezorientiranega zgornjega srednjega sloja (kar bi bilo sicer že samo po sebi velik in zlizan kliše). Nasprotno, bolj od tega se zdi, da je zanj vznemirljivejša predvsem gradnja tesnobne, moreče atmosfere in estetske vizualne hladnosti, s katero napada gledalčeva občutja. Obe sta bolj kot ne sami sebi namen, nekakšni vaji v slogu, manj pa prepričljivi v artikulaciji še kar izumetničenega »dramskega zapleta«, zato jima tudi na videz etične velikopoteznosti zgodbe ne uspe verodostojno motivirati ali zavezujoče razviti.
Seveda ni treba, da filmi odgovorijo na vsa vprašanja, ki nam jih vržejo v obraz. Pa vendar: o čem pravzaprav govori Ubijanje svetega jelena, ki so ga v Cannesu ob premieri najprej izžvižgali, potem pa mu peli hvalo? O zločinu in kazni? O zlu, ki ga povzročamo z neodgovornim delovanjem? O odtujenosti sodobnega človeka? O latentnem strahu pred smrtjo (in življenjem)? O načinu, kako se spopadamo z velikimi dilemami in odločitvami? O konceptu žrtve? Ali pa gre, kot nekateri interpretirajo film, za prispodobo današnje Grčije, ki svojo usodo doživlja kot od zunaj, torej od »velike trojke« vsiljeno samoamputacijo? Morda govori o vsem tem po malo, pa v bistvu ne govori o ničemer zares.
Dopustiti gre seveda možnost, da je Ubijanje svetega jelena predvsem mrzla in razčlovečena komedija absurda neštetih metapomenov, pri katerih ni toliko bistveno, na kaj pravzaprav merijo, ampak to, da so vizualno vrhunsko zapakirani. Če torej uživate v filmih brutalnega absurda, je Ubijanje svetega jelena pravi film. Če pa vas zanima, kaj dejansko pomeni biti postavljen pred nezaslišano zahtevo, da morate žrtvovati enega svojih otrok na račun drugega, si morda raje pojdite ponovno ogledat Sofijino odločitev (1982) Alana J. Pakule.
