Mateja Košir, Igor Harb, Vikend
Metod Pevec se bo moral te dni navaditi na odre in novinarska vprašanja. Najprej je v torek v kino pospremil svoj igrani celovečerec Lahko noč, gospodična, 5. oktobra bo v Kinodovoru lahko nazdravil premieri svojega dokumentarca Aleksandrinke, vmes bo oba filma predstavil še v tekmovalnem programu slovenskega filmskega festivala. Veliko dela za nekoga, ki se sprašuje, ali o svojih filmih sploh zna kaj povedati ...
Prihodnji teden boste prvi slovenski režiser po kdove koliko časa, ki bo imel na rednem sporedu kinematografov kar dva filma hkrati. Naključje? Dobro za promocijo ali vas skrbi, da bi kateri izmed filmov dobil premalo pozornosti?
To je zgolj in velikansko naključje. Aleksandrinke so bile zahteven projekt, ki se je tako zavlekel, da je terminsko dohitel Lahko noč, gospodično. Delamo v okoliščinah, ki nam preprečujejo, da bi svoje delo lahko enakomerno razporedili. Že jutri lahko lahko pride tistih biblijskih sedem suhih krav. O promociji pa ne vem veliko. Odgovarjam na novinarska vprašanja in se hkrati ves čas sprašujem, ali sploh znam o svojih filmih povedati kaj zanimivega. Najbrž je odločilno, da filmi zaživijo iz sebe, iz potenciala, ki ga imajo ali pač nimajo.
Se vam zdita oba filma primerna za »double bill«, ogled drugega za drugim?
To bi odsvetoval, ker se mi zdita preveč intenzivna. Vsakega je treba posebej doživeti in se po filmu malo sprehoditi.
Čeprav pri filmu Lahko noč, gospodična ne gre ravno za nadaljevanje Pod njenim oknom, so vzporednice vseeno očitne. Ampak zdi se, da greste tokrat še korak dlje. Če je Dušo rešil drug moški, Hanin drug moški ni nič drugačen od prvega. Reši se lahko le sama. To verjetno ni naključje?
Ni naključje. Ljudje smo veliko bolj zanimivi in privlačni za druge ljudi, kadar smo samostojni, svobodni in močni. Če je nekdo v nekem odnosu odvisen, podrejen in neizživet, je ta odnos obsojen na nevarno asimetrijo, ki bo kmalu zanihala proti koncu. Hana se šele na koncu osvobodi. Žalostna, ker sta se porušila odnosa z dvema moškima, in skoraj srečna, ker je veliko močnejša, svoja.
Če je Hana morda starejša Duša, je Lev starejši Dizi iz filma V leru?
To vprašanje vrta v podzavest. Na to nisem pomislil. Morda celo je kaj resnice na tem.
Kaj je bilo Poloni Juh najteže odigrati in pri katerih scenah sta se najlaže sporazumela?
Najbolj kočljive scene so zmeraj erotične in pri tej smo se tudi najdlje dogovarjali in se pripravljali skupaj z Janom Cvitkovičem. Mislim pa, da je bilo vse drugo za Polono lahko, ker je res veliko delala.
Kako ste ju vizualizirali med pisanjem romana in kasneje scenarija? Ste navdih zanju črpali iz resničnih ljudi ali filmskih oziroma literarnih junakov?
Ne vem, kaj je navdih, resnici na ljubo. Vem, da tisto, kar drugi imenujejo navdih, pri meni pride po dolgotrajnem delu. Tako da težko govorim o tem, lahko pa povem, da se pri sestavljanju zgodbe zgodi neka alkimija, v katero vstopajo osebe iz resničnega življenja in liki iz drugih vplivov, vendar na to vprašanje ne morem dati enopomenskega odgovora.
Delate moškim krivico s tem, da ni v filmu nikogar, ki bi mu, kot pravi Hana, bilo mogoče zaupati? Ali jim le postavljate ogledalo?
Ne vem, v trikotniku moških je tudi mizar Miro, ki je vreden vsega zaupanja, pa ga morda celo Hana malo izkoristi. Njen mož ji ob ločitvi izreče tako rekoč ljubezensko izjavo, tudi ljubimec jo ima v resnici rad in ji to pove. Pa saj ni treba, da je vse dorečeno. Tudi v življenju so odnosi zelo relativni, včasih ostanejo le slutnje in ugibanja.
Je morda mizar premalo zanimiv ravno zato, ker se bere kot podčrtana odprta knjiga? Je to potem to tako imenovani kavelj 22?
Mislim, da je mizar metafora za človeka, kakršne vedno prezremo, za ljudi, ki so preveč preprosti in dobri, da bi jih lahko vzljubili.
Vključitev animiranih sekvenc se zdi precej posebna. Od kod ta ideja? Kako dolgo ste iskali tako skladno vizualno podobo?
Dolgo sem iskal vizualno rešitev za pravljice. Iskal sem sliko za njihov čar. Ko sem se odločil za animacijo, ko sem spoznal Špelo Čadež, je bilo vse rešeno. Da v Ljubljani živi in dela sijajna animatorka in občudovalka velikega ruskega animatorja Yurija Norsteina. To je tombola. Vedela sva, da je tvegano, odločila sva se za staro, analogno animacijo, ki se navsezadnje zdi še bolj filmska kot film.
V svoji kolumni v Sobotni prilogi izpred nekaj let ste pisali o skušnjavi Doriana Graya, o tem, kako danes industrija ustvarja mit lepote, nedosegljiv celo za tiste, ki jih izberejo za predstavnice tega mita. Vaše ženske niso take, so resnične. Vam je kakšna ženska povedala, kakšno olajšanje je to zanjo?
Upam, da so tudi moški resnični. Je pa res, industrijsko oziroma marketinško generiran mit ženske lepote se mi zdi celo zločin do resnične ženske lepote. To je mit, iz katerega kapital (v pretežno moških rokah) vleče denar, ženske pa lahko le frustrira. Čeprav, če smo iskreni, včasih tudi ženske zelo nekritično sodelujejo v tej igri. Ampak ta industrija počasi ugotavlja, da imajo tudi ženske denar. Logično sledi, da smo moški naslednja žrtev.
Vaš prvenec Vse je pod kontrolo je moški, celo vojni film, edini ženski lik pa je le v ozadju (je precej pomembna, a je v ozadju). V vseh kasnejših filmih je ženska zmeraj v prvem planu. Ali razmišljate, da bi se v prihodnje na filmu še kdaj posvetili moškim likom in temam?
Odraščal sem z dvema sestrama, tudi kasneje sem raje izbiral žensko družbo. Resnično ne vem, zakaj me bolj zanimajo ženske. Doslej se mi je zdelo to preprosto samoumevno. Po vseh teh vprašanjih pa si bom morda kmalu vzel čas in stopil h kakšnemu psihiatru. Morda bom s kakšno psihoanalitično obravnavo dobil strokovno podprt odgovor in vam ga bom posredoval v naslednjem intervjuju.
Ulo Furlan so pri Hitu poletja krstili s slapom vode. Je bil tudi tokrat kdo prvič pri filmu in ga je bilo treba krstiti?
Mila Fürst je bila prvič pred kamero. Vseeno je premlada, da bi jo polili s slapom vode, čeprav je pri filmu ta običaj še vedno živ.