Vojna zvezd: Sila se prebuja

Strah je bil odveč. Sila se prebuja je najboljši film za celotno družino tega leta. Vikendova ocena: 5 (od 5)

Objavljeno
16. december 2015 16.15
Igor Harb, Vikend
Igor Harb, Vikend

Preden gremo k podrobnostim še opozorilo: ocena filma razkriva nekatere ključne elemente zgodbe, ki jih je morda bolje izvedeti med gledanjem, zato prenehajte z branjem, če filma še niste videli in želite pristno doživetje. Še tukaj? Potem pa kar naprej.

Kot rečeno, strah je bil odveč. Med drugim že zato, ker vodi v jezo, ta pa v sovraštvo in nato počasi do temne strani, kot je razložil Yoda. Sila se prebuja je odličen film. Ker je najbrž najbolj pričakovan film desetletja, so bili standardi znatno višji, a jih zlahka preseže.

Zgodba filma se nadaljuje 30 let po zaključku Jedijeve vrnitve, pri čemer pa Imperij ni propadel, temveč se je znotraj njegovih ruševin okrepila še bolj fašistična frakcija Prvi red. Uporniki se ob podpori Republike in pod poveljstvom generalke Leie še najprej borijo za svobodo. Tukaj pa vstopijo glavni junaki: najboljši pilot upornikov Poe (Isaac), dezerter jurišnikov Prvega reda Finn (John Boyega) in Rey (Daisy Ridley), dekle, ki se na puščavskem planetu preživlja z razstavljanjem strmoglavljenih rušilcev in prodajanjem uporabnih delov, medtem ko čaka na vrnitev družine. Kmalu tudi izvemo, da je glavni antagonist Kylo Ren (Adam Driver) sin Han Sola in Leie, ki se je uril za jedija, a je prestopil na temno stran.

Iz tega razgibanega izhodišča J. J. Abrams stke napeto zgodbo, ki se ne ustavi, ob tem pa »reciklira« vse, kar je bilo najboljše v Grozeči prikazni in Novem upanju (tj. izvirni Vojni zvezd), tako da je ves čas jasno, da gledamo otvoritveno potezo nove trilogije. Podobno kot pri prej omenjenih filmih je tudi tukaj zaključek zadovoljiv, a hkrati široko odprt za nepredvidljiv razvoj likov in dogodkov. Pri tem se Abrams uspešno izogne kopiranju prejšnjih filmov tudi kadar uporabi neposredne vzorce skozi postavitve scen in vrste konfliktov med liki, še več, celo reference junakov na prejšnje filme so prepričljive in zabavne, a ne cenene. K temu pripomore tudi odlična igra zasedbe, pri čemer so mladi upi pričakovano angažirani, še večje presenečenje pa je, da je tak videti tudi Harrison Ford, ki se že več kot desetletje bolj ali manj le sprehaja skozi scene.

Če primerjamo z Grozečo prikaznijo, jo Sila se prebuja prekaša že pri igri, potem so tukaj še posebni učinki, primarno praktični z zelo umerjeno uporabo (kakovostnih) digitalnih pristopov. Tempo filma se zdi neizprosen, a zgolj zaradi dinamičnih in prepričljivo odigranih dialogov, ki prevzamejo gledalca tudi kadar se akcija umiri. In, kar je najpomembnejše, nobenega govora ni o midichlorianih ali kakšni podobno nebulozni novi »sili« galaksiji, ki bi povsem (in nepotrebno) spremenila delovanje tega sveta.

Seveda ne moremo izpustiti primerjave z Novim upanjem, filmom, ki je začel sago. Gledano z današnjimi očmi gre za boljši film, saj je Sila se prebuja po tempu in posebnih učinkih bližje sodobnim gledalcem. Boljša je tudi igra, obnašanje likov pa bolj konsistentno. A Vojna zvezd je leta 1977 pritegnila gledalce (predvsem v ponovne oglede) tudi s politično agendo in prikritimi aluzijami na vietnamsko vojno, medtem ko je tokrat vseprisoten marketing glavna sila, ki prepriča v obisk kina.

No, v primerjavi z Grozečo prikaznijo, vsaj prepriča v ogled dobrega filma in za razliko od izvirne trilogije tudi v bolj enakopravnega. Glavna junakinja filma je Rey, nova »motnja v Sili« in morebiti hči katerega od ključnih junakov prve trilogije. Poleg nje so v filmu prisotne številne druge ženske z različnimi položaji, čini, službami in vlogami, film pa celo prestane t.i. bechdelov test, saj se protagonistki sami pogovarjata o nečem drugem kot o moških. Kar je precejšnji napredek od Leie v zlatem bikiniju in dejstva, da so ostale ženske v celotni prvi trilogiji imele skupaj le 36 sekund dialogov. In nedvomno boljši vzor za dekleta, ki obožujejo vse, kar je povezano z Vojno zvezd. Ali pa prav zato bodo.