Tiskane izdaje
Zmagovalec 65. Berlinala in s tem dobitnik zlatega medveda je iranski film Taksi režiserja Džafarja Panahija, ki mu je zaradi oporečništva prepovedano snemati filme, a jih očitno vseeno snema. Prepovedan mu je tudi izhod iz države, zato je nagrado prevzela njegova nečakinja.
Panahija so zaradi »protidržavne propagande« leta 2010 v Iranu obsodili na šest let zapora in dvajset let prepovedi snemanja filmov. Zapor so pozneje spremenili v hišni pripor, prepoved snemanja in produciranja filmov ter pisanja scenarijev pa je ostala.
Vendar je Panahi v tem času na festivalih v tujini predstavil že tri filme in zadnjega, Taksi, ni posnel z režijskimi navodili od doma ali skrivajoč sebe in kamero za okensko zaveso. V filmu ima namreč tudi glavno vlogo – voznika taksija.
»Jaz delam filme. Ne znam delati nič drugega. Film je moje izražanje in smisel življenja. Zaradi tega se moram še naprej ukvarjati s tem delom v kakršnihkoli okoliščinah, če se hočem počutiti živega. Nič mi tega ne more preprečiti,« je napisal v sporočilu organizatorjem berlinskega filmskega festivala.
Pestrost življenja
Panahi je posnel film s kamerami, pritrjenimi na taksi, ki ga je sam vozil po Teheranu. Vanj so vstopali različni potniki, ki so pripovedovali o težavah vsakdana v Iranu. Majhne, skorajda neopazne kamere so ves čas snemale pogovore s strankami. Stranke so bile zelo različne, od prekupčevalca do žrtve nesreče in odvetnice, specializirane za zaščito človekovih pravic. Tako je film prerez življenja v Iranu v vsej pestrosti, taksi je oder tragičnih, dramatičnih, smešnih in napetih prizorov.
Panahi ležerno, pravzaprav zvito, iz avta sporoča svoje kritično stališče do iranske družbe. Od premiernega prikaza na začetku festivala je bil Taksi tako pri občinstvu kot kritikih eden od favoritov za zlatega medveda. Berlinale pa je s to nagrado znova upravičil status družbeno angažiranega festivala.
S prispodobami
Iranski filmi že več kot dve desetletji prejemajo nagrade na svetovnih festivalih. Nove poti je iranskemu filmu odprl Abbas Kiarostami, vendar svetovni sloves uživajo tudi Mohsen Mahmalbaf, Asgar Farhadi, Mohamed Rasulof in seveda Panahi. Pogosto z dolgimi in mirnimi kadri pripovedujejo o usodah navadnih ljudi in njihovih težavah. Pri tem se morajo izogibati neposrednim kritikam režima v Teheranu. Prav zato so iranski režiserji našli novo, lastno obliko izražanja. Svoje zgodbe pogosto pripovedujejo posredno, veliko uporabljajo prispodobe in simboliko.
Diskretno
Panahi se je rodil leta 1960 v vzhodnem Azerbajdžanu. Velja za enega najvplivnejših avtorjev v zgodovini iranske kinematografije. Je ljubljenec kritikov, svetovnih festivalov in stroke po vsem svetu. Po prvih štirih manj opaznih filmih, ki jih je posnel med letoma 1988 in 1992, je dosegel veliki mednarodni uspeh leta 1995 s filmom Beli balon, za katerega je prejel številne nagrade po svetu, tudi zlato kamero v Cannesu.
Tudi njegova naslednja filma, Zrcalo in Krog, sta požela navdušenje in številna priznanja. Sledili sta uspešnici Krvavo zlato in Ofsajd, prav tako nagrajeni in prikazani na številnih festivalih. In potem To ni film, Zagrnjena zavesa ... V vsakem od svojih filmov, za katere je sam napisal tudi scenarije (pri pisanju nekaterih je sodeloval sloviti iranski filmar Abbas Kiarostami, Panahijev učitelj in mentor), se je diskretno, nikoli eksplicitno, in vešče ukvarjal z razmerami v svoji državi, nepravičnostjo in brezpravnostjo žensk in otrok.
Panahijev neorealistični, malone dokumentarni filmski slog je družbeni upor, podoben tistemu Britanca Kena Loacha, ki je posvetil kariero kritiki zahodnega sveta skozi komentiranje ogroženosti malega človeka.
Panahi je med številnimi nagradami leta 2000 v Benetkah prejel zlatega leva za Krog, za Ofsajd pa leta 2006 srebrnega medveda.
Najprej je bil Panahi Kiarostamijev asistent, a je kmalu posnel svoj prvi film, Beli balon, za katerega je po njegovi zamisli napisal scenarij Kiarostami.
Položaj žensk v Iranu je tematiziral v več filmih, zlasti v Krogu in Ofsajdu. Z njimi je tako, kot je ofsajd pri nogometu – ženska je pogosto na nepravem mestu in zato mora biti kaznovana. Ofsajd se dogaja leta 2005, ko je Iran premagal Bahrein v nogometu in se tako uvrstil na svetovno prvenstvo. Nekaj nogometnih navdušenk se je skušalo pretihotapiti na stadion, da bi si ogledale tekmo, vendar so jim to preprečili, ker so odkrili, da so ženske.
V Panahijevih filmih je posebej prepoznaven dialog. Pogovori med njegovimi liki so povsem običajni, toda za njimi se skrivajo upi, strahovi in trpljenje.
