Tiskane izdaje
Zapečateno prizorišče snemanja v neapeljskem Palazzu reale, kraljevi palači Burbonov iz časov Kraljestva dveh Sicilij, v njem pa težko dostopna kraljica italijanskega filma, ki se je, leto preden bo postala osemdesetletnica, vrnila pred kamere.
Tako nekako italijanski tisk opisuje ravnokaršnje snemanje filma La voce umana (Človeški glas) z ikono sedme umetnosti Sophio Loren v glavni vlogi, ki poteka pod taktirko filmskega ustvarjalca, katerega življenje je Lorenova dolgo režirala kar sama.
Namreč Edoarda Pontija, mlajšega izmed obeh sinov iz njenega zakona s Carlom Pontijem.
Film temelji na dramskem delu La Voix humaine Jeana Cocteauja iz leta 1930 – v osnovi monodrami z žensko vlogo, pravzaprav telefonskim pogovorom ženske z ljubimcem, ki jo je zapustil –, a bo Cocteau tokrat postavljen v Neapelj in celo v tamkajšnji dialekt, ki ga Lorenova nedvomno vrhunsko obvlada.
Snemanje te dni poteka na različnih lokacijah Neaplja, na obrobju katerega je igralka – sicer rojena v Rimu – tudi odraščala, zanj pa so v Italiji izvedeli šele tik pred zdajci, od svojih čezoceanskih kolegov pri Hollywood Reporterju.
Zaradi Lorenove, če se pojavi v javnosti, v Italiji pač še vedno zastane promet.
Ob Neaplju in njegovih ulicah, kjer se je že na začetku kariere proslavila z vlogo v Zlatu iz Neaplja (L'Oro di Napoli), svoji filmski odskočni deski za mednarodno kariero iz leta 1954, bodo prizorišča Človeškega glasu še v Rimu in Ostiji, snemanje pa bo predvidoma potekalo tri tedne.
