Vsak je lahko Adolf Eichmann

Film Hannah Arendt se ukvarja z novim tipom zla, ki je v vsej brutalnosti vzniknil v tretjem rajhu. Naslovna junakinja, teo­retičarka in filozofinja Hannah Arendt, je ob procesu proti notoričnemu nacistu Adolfu Eichmannu razvila vpliven koncept banalnosti zla, ki je po njenem povezan z odsotnostjo mišljenja. Kinodvorova premiera in še posebej debata po njej je ta motiv razkrila v vsej njegovi zagonetnosti.

Film se osredotoča na sojenje Eichmannu po tem, ko je v začetku­ šestdesetih let tega pobeglega nacista v Argentini zajela izraelska obveščevalna služba in mu v Izraelu sodila za vojne zločine. V ospredju filma je vprašanje, kako obsoditi nekoga, ki ni kršil veljavnih zakonov, ki si sam ni umazal rok s krvjo, je poudaril eden od govornikov Gorazd Kovačič, ki se v svojih delih precej ukvarja z mislijo Arendtove. Eichmann je namreč predstavljal kolesce v veliki mašineriji smrti v nacistični Nemčiji. Takšnega zločina, ko je »zgolj« orkestriral prevoze nepreglednih množic Judov do koncentracijskih taborišč, tradicionalna zakonodaja sploh ne predvideva. Kako torej razumeti in sankcionirati nov tip zločinca in zla?

Problem, ki ga izpostavita film in Hannah Arendt s svojim delom o banalnosti zla Eichmann in Jerusalem: A Report on the Banality of Evil, je prav ta, da Eichmann deluje kot slehernik, na njem ni nič demonskega, nič grozljivega, je suhoparni birokrat, ki izvršuje ukaze. Pri tem se odpira vprašanje, ali nismo vsi vsaj do določene mere, kot delavci in državljani, podvrženi izpolnjevanju takšnih in drugačnih obveznosti.

Do katere mere mora torej posameznik slediti sistemu in zakonodaji? Oziroma, kot je na pogovoru pripomnil Lev Kreft, ali nismo vsi potencialne žrtve ali pa krvniki? Vlasta Jalušič, poznavalka Arendtove in zaslužna za prevod njenih del v slovenščino, je prepričana, da uslužnost institucijam države in oblasti pade na točki, ko ta zaukaže ubijanje in iztrebljanje ali kakršnokoli šikaniranje drugačnih.

Zlo nemišljenja

Problem, kot ga uvede Arentdova, je veliko bolj zagoneten – kaj je izvor človeškega zla, kako sploh lahko nastane. Odgovor Arendtove je, da je Eichmann reprezentant banalnosti zla, ker ni sposoben misliti. Bil je zgolj aparatčik brez misli in refleksije lastnih dejanj. Če bi znal razmišljati, bi moral uvideti, da je vpotegnjen v zločinsko mašinerijo.

Toda, je dar mišljenja res vsesplošen pojav med ljudmi? Odgovor filma je dvoumen. Na deklarativni ravni junaki filma slehernemu človeku pripišejo mišljenje, po drugi strani vidimo, kako so ti dozdevno razmišljujoči ljudje sposobni napasti, šikanirati osebo, ki je o Eichmannu in deležu judovskega neukrepanja med drugo svetovno vojno napisala nekaj, o čemer nočejo nič slišati in še manj razmišljati.

Tako kot so množice v času tretjega rajha sledile vodji in brez prevpraševanja izvajale ukaze, zdaj množica razjarjenih bralcev, akademikov in celo prijateljev ­Arendtove to demonizira, ker njen tekst ne ustreza splošnemu sentimentu ob Eichmannovem procesu in njegovem zločinu. Zdi se torej, da mišljenje ne prevladuje med ljudmi, ampak je razmišljujoči človek prej na udaru večine.

Hladno in človeško

Morda ni odveč vprašanje, o kakšnem mišljenju govori film in na kakšno mišljenje meri Arendtova. V filmu ji očitajo hladnost, arogantnost, nečustvenost, pravzaprav nečloveškost. Subtilno sporočilo filma je morda prav v tem, da je mišljenje možno, ko se odmaknemo od neposrednih čustvenih odzivov in od misli na lastno dobrobit.

Mišljenje, ki ga Arendtova in mnogi akterji v filmu izpostavljajo kot branik proti zlu, bi lahko razumeli z Immanuelom Kantom, z njegovo opredelitvijo privatne in javne rabe uma. Privatna raba uma, denimo, po njem paradoksalno ne zadeva intime posameznikovega doma, pač pa strogo sledenje zahtevam državne oblasti, institucij, poklica.

Za delovanje vsake družbe je takšna raba uma ključna. A po Kantu vsaka država ali skupnost potrebuje dopolnilo v nečem, kar se zdi z vidika njenih neposrednih zahtev in potreb povsem neuporabno – javno rabo uma.

Ta predvideva, da lahko mislimo onkraj okvira (problemov, zahtev), kot nam ga zastavljajo institucije, da jih znamo postaviti pod vprašaj in na situacijo pogledati z distance. Eichmann je, kot pokaže film, utelešenje privatne rabe uma, je birokrat, ki zgolj sledi zahtevam institucije, Arendtova pa po drugi strani prakticira javno rabo uma, ko je sposobna s kritične distance pogledati na iztrebljanje Judov.

Prepovedana misel

Da je bila Arendtova kot Judinja v Izraelu tako rekoč prepovedana in da je s pisanjem o Eichamannu proizvedla nelagodje, priča o tem, da je očitno dregnila v nekaj bistvenega. Nezaslišana ost pojma banalnosti zla je prav ta, da v človeku ni nekaj avtomatično dobrega niti mislečega. Pojem banalnosti zla, s katerim se je teoretičarka približala razumevanju ene najhujših epizod v zgodovini človeštva, morda priča predvsem o nujnosti javne rabe uma – morda še posebej v času, ko se razmišljanje ne zdi ravno najbolj popularno.