Vsak snemalni dan je kot dan v življenju

Jimmyjev dom je 24 celovečerni film britanskega režiserja Kena Loacha. In kot je napovedal - njegov zadnji. Pri nas ga lahko gledamo v Kinodvoru, kamor ga je na sredino premiero pospremil glavni igralec Barry Ward.

Film pripoveduje resnično zgodbo o aktivistu Jimmyju Graltonu, ki se po desetih letih vrne iz New Yorka, kamor je moral zasilno emigrirati, potem pa doma obudi svojo staro dejavnost in v zapuščeni hiši organizira plese in druge kulturne dejavnosti. Pri tem neznansko moti cerkev in politične veljake, ki proti njemu in somišljenikom nastopijo z vsemi sredstvi.

Aktivist Jimmy Gralton je dokaj neznana oseba v zgodovini Irske. Ste vedeli zanj?

Zelo malo ljudi na Irskem je slišalo zanj. Celo scenarist Paul Laverty, je medtem ko je raziskoval njegovo zgodbo ugotovil, da je veliko dokumentov o njem izginilo. V tistem času je bilo precej socialističnega aktivizma, ki pa je bil dosledno zadušen. Zato je bilo toliko bolj vznemirljivo poglobiti se v to alternativno dogajanje na Irskem, o katerem splošna javnost ve zelo malo.

Emigracija Ircev v ZDA je bila sredi 19. stoletja ena najbolj množičnih. Tja se je odselilo skoraj dva milijona Ircev in njihova usoda je bila polna bridkosti. Kako kot Irec v duhu zgodovinskega konteksta vidite svojo vlogo v politično in socialno relevantnem filmu.

Sam že devet let živim v Londonu in imam spodobno službo. Danes se nam zdi vse samoumevno. A če samo pomislim, kako težko je bilo tem ljudem doma, da so emigrirali in kako težko so se preživljali v novem svetu, delali najslabša in najmanj plačana dela in životarili prav na dnu družbene lestvice. Knjiga Tima Pata Coogana Wherever Green is Worn o irski diaspori, mi je še dodatno odprla oči. Irska diaspora je zelo velika, mislim da jo ocenjujejo na okoli 70 milijonov, kar je ogromno za nacijo, ki šteje 4,5 milijonov. In celo zadnja generacija, ki je emigrirala, se je soočala z neusmiljenim bojem za preživetje in garala v strašnih pogojih.

Je Jimmyjev aktivizem v vas zbudil kakšno revolucionarno žilico? V filmu imate precej čustven govor, ki je strašljivo aktualen.

Z javnim govorjenjem nimam nobenih izkušenj, zato je bil ta govor zame izziv, kljub temu, da ga je Paul Laverty zelo dobro spisal. Sicer bi se opisal kot apolitičen človek, a za film sem se nekoliko izobrazil in se seznanil s situacijo. Veliko smo raziskovali in poslušali celo predavanja profesorja tega obdobja Irske zgodovine. Predvsem pa mi je pomagalo to, da sem bil veliko z Loachem in Lavertyjem, ki sta »politični živali«, kar je precej nalezljivo.

Režiserja ste za vlogo Graltona, prepričali na avdiciji. Kako je to izgledalo?

Ko sem slišal, da pripravlja avdicijo, sem seveda takoj tekel tja. Pojma nisem imel, za kakšen film gre. Igralci smo ugibali, o čem sploh pripoveduje film. Ko sem izvedel, da gre za Jimmyja Graltona – gledališka predstava o njem je ravno krožila po manjših dvoranah po Dublinu –, sem bil prepričan, da nisem pravi, saj je bil Jimmy v času dogajanja star okoli 45 let. Za to vlogo sem bil torej premlad in mislil sem, da bom odigral le enega od fantov iz vaške skupnosti. A v filmu so zgodbo nekoliko priredili, da starost akterjev ni zares pomembna.

S čim ste torej prepričali Loacha?

Na avdiciji smo veliko improvizirali. Loach nas je razdelil v dve skupini in razložil ozadje, dal iztočnice in določil, kdo naj zastopa kakšno stališče. Preizkušal je naše reakcije v konkretnih situacijah. Sploh ni bilo toliko igranja, bolj debata. Morali smo biti spontani in to kar smo in to mi je zelo ustrezalo.

Koliko te spontanosti pa je ostalo med snemanjem? Loach menda igralcem nikoli ne izda celega scenarija.

Nekaj je je ostalo. A ne dosti. Je pa res, da smo scenarij za prizor, ki smo ga snemali naslednji dan, dobili večer prej. Pa še to ne vseh dialogov, pač pa samo tistega, kjer nastopa tvoj lik. Nisem torej vedel, kaj se vmes dogaja z junakinjo Oonagh moje soigralke Simone Kirby. Kar se mi je zdelo prav, saj tudi v resnici ne veš, kaj se dogaja z neko drugo osebo, če ravno nisi poleg nje.

Ni tako težje ustvariti celovit psihološki okvir svojega lika?

Mogoče je to za samo igro celo bolje, saj veš točno toliko, kot tvoj lik. Če bi prebral cel scenarij, bi vedel, kaj se mu bo zgodilo. Tukaj pa smo se soočali z vsakim dnevom posebej – podobno kot v življenju. Vsak prizor je bil vrhunec nečesa, odigraš ga zares. Ko naslednji dan študiraš nove prizore, si presenečen nad tem, kako se stvari odvijajo.

Vas je kaj posebej presenetilo?

Včasih so nam res pripravili kakšno presenečenje, a na prizorišču, kjer smo si vsi blizu, je težko biti skrivnosten. V prizoru, ko skupina vaščanov govedo pelje v stajo, sem zaslutil, da se nekaj pripravlja. Igralci – naši nasprotniki, so sumljivo držali roke pod jopiči, kot bi imeli pištole. Potem pa so jih pred kamero res potegnili iz žepov.

Ste velik ljubitelj Loachevih del. Kako bi umestili ta film – za katerega pravi, da je njegov zadnji - v njegov opus?

Jimmyjev dom se mi zdi kot nekakšen »greatest hits«. Vsebuje elemente vseh njegovih filmov in za dobro mero še ples in glasbo. Njegovi filmi so pogosto polni humorja. V težkih socialnih situacijah, ki jih opisuje, se ljudje ne pozabijo smejati ali zabavati, ker tako lažje preživijo. Loach je skozi vso svojo filmografijo izredno konsistenten glede svoje angažiranosti in idej. Spomnim se, da sva se pogovarjala, kako je to njegov tretji irski film, poleg Hidden Agenda in Vetra, ki trese ječmen, a mi je ugovarjal, da sam svojih filmov nikakor ne razvršča na tak način. Rekel je, da ne snema britanskih, irskih ali škotskih filmov. Snema zgodbe o političnih sistemih in strukturah moči, ki so univerzalne.

Vam je morda zaupal, zakaj se je odločil, da bo to njegov zadnji film?

Morda ga bom napačno citiral, a rekel je, da je to izjavil zato, da bi dobil sredstva za film. Vsi so takoj skočili in mu dali denar. Loach je režiser, ki je filmu izredno predan. To zahteva veliko energije, kar je pri njegovih 78 letih, poleg tega pa je še slep na eno oko, velik napor. Morda je res pomislil, da ne bi več delal filmov v takem obsegu. A posneli smo Jimmyjev dom, se ob tem zelo zabavali in upam, da si je premislil. Slišal sem, da zdaj pripravlja nek dokumentarec. A pomislite prosim, da ne bi videli niti enega filma Kena Loacha več. Žalostno.

Prvo opaznejšo vlogo ste odigrali v filmu The Claim Michaela Winterbottoma, z zvezdniško zasedbo – Milla Jovovich, Nastassja Kinski, Wes Bentley. Igrate Dillona v mladih letih, ki za nekaj kosov zlata proda svojo ženo in komaj rojeno hči. Precej težka moralna odločitev in za mladega igralca težka naloga ...

Michael Winterbottom me je v bistvu prvi povlekel v igro, ko mi je dal vlogo v BBC-jevi tv seriji Družina, ko mi je bilo komaj 13 let. Tako mi je deset let za tem ponudil to, drugo vlogo. Najbrž je pretehtala fizična podobnost s Petrom Mullanom. Spomnim se snemanja, ki je bilo res težavno, v zasneženem hribovju in prepišni koči. Velik proračun, mednarodna zasedba, dober scenarij. Lepo doživetje.

Igrali ste tudi v nekaj kratkih filmih, tv serijah, predvsem pa v gledališču. Je na Irskem težko iz gledališča prodreti v filmsko industrijo?

Na Irskem je razširjena navada igralce predalčkati na gledališke ali filmske. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. V Londonu, kjer živim zdaj, je drugače. Igralcev je veliko več in če se izkažejo v gledališču, se jim odprejo tudi vrata v svet filma. Toda, če bi lahko izbiral, bi rad ohranil oboje. V gledališču sem se lahko učil od res velikih igralcev. Všeč mi je, da lahko to znanje iz gledaliških desk prenašam tudi na film. In obratno.