Vsega je kriv Mick Jagger

Na HBO se je začela nova serija Vinil, ki se zazre v glasbeni posel v 70. letih. Eden njenih avtorjev in režiser je tudi Martin Scorsese.

Objavljeno
03. marec 2016 13.00
M. K., Vikend
M. K., Vikend
Z izvirno idejo za to, kar je danes Vinil, je pred dvajsetimi leti k vam pravzaprav prišel Mick jagger ...
Povem vam: minilo je veliko let, odkar sva prvič razpravljala o tej ideji. Dobila sva se vsakih nekaj let in vsakič, ko sva se pogovarjala, je zadeva postajala večja in je zato spreminjala svojo formo. Šla je od filma do epskega filma in nato do serije. Da se je končno zares uresničila naju oba napolnjuje z zadovoljstvom.

Kdaj pa ste ugotovili, da mora biti to serija, in ne film?

Ne spomnim se ravno konkretnega trenutka, a v nekem hipu sva spoznala, da je zgodba preobsežna za film. Bilo je toliko poti, in ko so se končno srečale, se je izkazalo, da so vse del večje zgodbe.

Veliko sodelujete s scenaristom Terryjem Winterjem, pisal je že za Imperij pregrehe, je avtor Volka z Wall Streeta ... Kaj njegove scenarije tako dobro povezuje z vašo režijo?
Dobrih piscev ni na pretek. Res, prav malo jih je – in Terry je absolutno eden od njih. Je izjemno nadarjen, seveda, a hkrati je tudi neutruden. Vedno producira nove ideje, nove teme, nove projekte, neskončno inovativen je. Če pri produkciji naletimo na težavo s scenarije, v tistem hipu začne ponujati mogoče rešitve, dokler ne pride do tiste prave. In ker je poln presenečenj, je zelo dober v tem, da drži gledalce na robu sedežev.

Zanimivo je, da vse tri zgodbe - zgoraj omenjena Imperij in Volk ter Vinil – pripovedujejo o propadu nekega imperija. Kaj je na tej zgodbi, da vas tako pritegne?
To me vedno privlači, verjetno zato, ker sem videl, kako se je v resnici zgodilo. Z drugimi besedami: lahko si videl tipe, kakršni so v Dobrih fantih in Casinu, kako se vozijo v kadilakih in nosijo tisoče dolarjev vredne obleke in čevlje, vsi perfektno ostriženi in naminikirani - in že si lahko videl tudi njihov padec, zgodba se je pisala pred tvojimi očmi. Včasih se ti je bo tem zlomilo srce, drugič te je zmrazilo po hrbtu. Mogoče imam zato tako rad Geparda, tako Lampedusov roman kot Viscontijev film, ker gre za zgodbo o nekom, ki spoznava, da se njegov celoten način življenja, sveta, kot ga pozna, bliža svojemu koncu. Hkrati razume, da nima nobene izbire, ampak pusti, da se to zgodi. Ker se pač vse konča. Rimski imperij je trajal stoletja, veliko dlje kot obstaja ta država (ZDA, op. p.), pa se je končal. Gre za dramo ob tem, ko poznaš svet okrog sebe, svet, ki je del tebe, ki se zdi resničen, ki se zdi kot vse, in potem osuplost in zmeda, ki jo občutiš, ko razpada pred tvojimi očmi. Včasih se to zgodi v majhnem obsegu, v tvoji družini, v tvoji hiši. Včasih pa je celoten način življenja. In včasih je posel, način dela, tako kot se to zgodi v Vinilu.

New York je vaš rojstni kraj, je kraj, ki ste ga mnogokrat obeležili na velikem platnu. Kakšne spomine imate na življenje v tem mestu v zgodnjih 70. letih?
Večino 70. let sem preživel v Los Angelesu, seveda pa sem se velikokrat vračal v New York. In zam je bil to, kar je še zdaj: New York, mesto v procesu razpadanja. Stavke smetarjev, podzemna, ki ne teče po voznem redu, kriminal – zame je to New York. Skupaj z neverjetno ustvarjalnostjo: avantgarda in neodvisna filmska scena, izredne stvari, ki so se dogajale v slikarstvu, v glasbi, v gledališču, in seveda rock 'n' roll – in o tem govori naša serija. To je bil odličen čas za produkcijo filmov, glasbe, opere, vsega. Velike stvari se ne zgodijo v umirjenih okoljih, polnih ljudi v udobju. To je bil pravi čas, da se kar filmov, glasbe, opere, igra, kar hočete. Proces pisanja in nato iskanje igralcev in nato snemanje ... Današnji New York je zame tuje mesto.

Zakaj so Bobby Cannavale, Olivia Wilde, Ray Romano in drugi primerni za svoje vloge?
Vsi so zelo nadarjeni. In čisto v vsakem primeru mi je zelo jasno, da so to pravi umetniki za te vloge, da bodo oboji skupaj rasli.

Kaj pa je posebnega pri snemanju glasbenih sekvenc, ki jih je v seriji veliko?
Odvisno od konteksta, če gre za prizor nastopa, pristopam k njej popolnoma drugače, kot če gre za, kot bi lahko rekli glasbeni prehod, kot v primerih Ruth Brown, Bo Diddleyja, Chrisa Kennerja. V nekem smislu njihov zvok odraža glasbo v Richijevem življenju – v njegovih islih in kot del njegove eksistence. Direktor fotografije Rodrigo Prieto je pri teh scenah odlično opravil svoje delo.