Tiskane izdaje
»Spomnim se. Vsega se spomnim,« reče Jason Bourne na začetku petega dela ene najuspešnejših hollywoodskih akcijsko-vohunskih trilerskih franšiz, ki je premikala žanrske meje in zaradi katere tudi James Bond ni videti več tako, kot je bil včasih.
Res, Bourne zdaj ne ve le tega, kdo je v resnici (David Webb), ampak tudi, zakaj in kako se je znašel v vlogi rekruta tajnega Cijinega programa Tradestone. A kot da nekako ne ve, kaj naj s tem podatkom pravzaprav počne. In morda tudi zato deluje precej nezainteresirano. Še spregovori komaj kdaj.
Analogni agent
Franšiza sicer temelji na literarnem liku Jasona Bourna iz trilogije romanov Roberta Ludluma, katerim je kar devet nadaljevanj po pisateljevi smrti doslej napisal Eric Van Lustbader. Vsebinsko pa ima s to literarno serijalko bolj malo skupnega. Od podobnih filmov se je Bourne ločeval po pravi zmesi napetih in centrifugirajočih vohunskih konspiracij tajnih služb, zarot, suspenza in spektakularnih akcij, v katerih nekdanji elitni agent s popolno amnezijo išče svojo identiteto, pri tem pa mora biti vedno korak pred tehnološko vrhunsko opremljenimi in zunaj nadzora delujočimi ameriškimi tajnimi službami.
Bourne je na svojem križarskem pohodu prepuščen samemu sebi, svoji iznajdljivosti in sposobnosti iz majhnih detajlov sestavljati širšo sliko. V primerjavi z njegovimi preganjalci so mu v pomoč kakšen čip v telesu, nekaj ponarejenih potnih listov, kakšen skrivni bančni račun in orožje, čakajoče nanj v potniških omaricah železniških postaj po svetu.
Bourne je v tem smislu nekakšen analogni agent, stesan iz izjemne fizične pripravljenosti in strateške inteligence, kot junak pa zanimiv predvsem zaradi skrivnostne preteklosti. In bliže je svoji pravi identiteti in dejstvu, da se je sam prijavil v program, v katerem so mu, da bi ga izurili za hladnokrven morilski stroj v službi domovine, sprali možgane, bolj empatičen postaja. Vse to je Bourna naredilo verodostojnega junaka, svet okoli njega temačno realen, film pa žanrski izdelek, ki je zadovoljil tudi izbirčnejše gledalce.
Bournova identiteta (2002), Bournova premoč (2004) in Bournov ultimat (2007) so tako sestavili predzgodbo tesnobnega amnezičnega agenta, otroka črnih Cijinih programov, ki uide njenemu nadzoru, zato ga skuša ta v strahu pred razkritjem svojih nelegalnih operacij spraviti s sveta. Prvi trije Bourni, ki jih je odigral Matt Damon, so kljub dvema režiserjema in menjajočimi se scenaristi – prvega je posnel Doug Liman, druga dva Paul Greengrass – delovali avtonomno, vsak zase pa tudi kot sklenjena celota.
Od prve sekvence v Bournovi identiteti, v kateri ribič sredi Sredozemskega morja reši nezavestnega Bourna, ki, ko pride k sebi, ne ve, kdo je, do zadnje sekvence Bournovega ultimata, v kateri so razkriti Cijini eksperimentalni tajni programi, nekaj odgovornih je aretiranih, Bourne, zdaj soočen s svojo identiteto, pa pred preganjalci skoči v newyorško East River ter izgine, je trilogiji uspelo upravičiti gledalčeva pričakovanja.
Ko je Damon zavrnil, da bi še četrtič odigral Bourna, je vzel režijo nadaljevanja v roke scenarist Bournove premoči in Bournovega ultimata Tony Gilroy. Posebnost Bournove zapuščine (2012) je tako postala, da se Bourne, razen na posnetkih iz preteklih filmov, v filmu ne pojavi. Se pa zato zgodba časovno odvija sinhrono z zgodbo Bournovega ultimata, ko skuša Cia, da bi preprečila škodo ob razkritju svojih tajnih operacij, pobiti vse agente črnega programa, v okviru katerega je eksperimentirala z gensko krepitvijo fizične in psihične moči agentov.
Eden med njimi je Aaron Cross (odigral ga je Jeremy Renner), ki edini preživi in se tako znajde na begu. Kritika je film, ki je bil med vsemi Bourni tudi najdaljši in najdražji – vanj so vložili 125 milijonov, celo 5 milijonov več kot v aktualnega Bourna –, sprejela z mešanimi občutki. Pohvalila je predvsem Rennerjevo igro, o zgodbi pa menila, da nima prepričljivosti prejšnjih, a da je dovolj odprta za nadaljevanje. V kinu je film glede na vložek prinesel najmanj med vsemi – 151 milijonov dolarjev. To je bilo 3 milijone manj od prvega Bourna, 62 milijonov manj od drugega in kar 291 milijonov manj od Bournovega ultimata, ki je doslej finančno najuspešnejši del franšize.
Kaj še ostane Bournu?
Če je Bournova identiteta razkrita, njegova premoč očitna, ultimatu ustreženo, zapuščina pa znana, kaj sploh še ostane? Najprej naslov – Jason Bourne. Nič več in nič manj. In potem seveda spet Matt Damon, zdaj skoraj desetletje starejši. Režiser in koscenarist je ponovno Paul Greengrass, ki je bil tudi Damonov ultimat, da bo sploh igral. No, poleg tega je Damon film tudi koproduciral.
Bourne, ki je izginil s prizorišča pred devetimi leti, se zdaj, ozdravljen amnezije, preživlja z borbami v ilegalnih boksarskih ringih na območju Balkana. Medtem je njegova nekdanja sodelavka Nicky Parson (Julia Stiles) postala sodelavka aktivistične hekerske skupine, stacionirane kje drugje kot v Wikileaksovem Reykjaviku, ki vdre v Cijine strežnike. Nicky Parson med dokumenti naleti na dosje, povezan z Bournovo rekrutacijo v Tradestone in vlogo njegovega očeta pri tem programu. Odloči se, da bo soočila Bourna z dokumenti.
Njen vdor v strežnike alarmira (pre)mlado in zagnano vodjo Cijinega oddelka za kibernetične operacije Heather Lee (Alicia Vikander), ki o tem seveda obvesti direktorja Cie, ciničnega in rutiniranega Roberta Deweyja (Tommy Lee Jones). Ta je obenem vodja programa, ustanovljenega za Bournovo likvidacijo. Kot vedno pa so Bournu naklonjene prav Cijine ženske, tokrat Heather Lee, ki ji metode njenega šefa niso najbližje, poleg tega je prepričana, da bi morali Bourna vključiti nazaj v Cijine programe, ne pa ga likvidirati. Pregon Bourna in Cijine notranje spletke se torej lahko začnejo. In začnejo se v Atenah sredi množičnih in nasilnih demonstracij.
Brez prave energije
Bourne je vedno skušal referirati aktualno geopolitično situacijo. To je bil predvsem paranoičen svet po 11. septembru. Tokrat je to postsnowdenski kibernetični svet velike moči družabnih omrežij ter predvsem možnosti popolnega množičnega nadzora. V tokratnem Bournu je ta problematika zajeta v razmerju med šefom Cie in mladim gurujem nove platforme za družabna omrežja Aaronom Kalloorjem (Riz Ahmed). Ker je Kalloor zagovornik korporativne družbene odgovornosti, nekakšen dvojnik Marka Zuckerberga, se Cii, ki je sofinancirala program in zdaj želi popoln dostop do omrežja, upre. Ta zgodba je v filmu le shematsko postavljena, brez resne refleksije, Bourne pa v njej razen akcijske nima zares prave vloge.
Čeprav Greengrass pelje gledalca po vizualno fascinantnih prestolnicah, posejanih po vsem svetu, konča pa v pulzirajočem nočnem Las Vegasu, v katerega panorami dominira Trumpov hotel, filmu ne uspe sestaviti prepričljive bournovske energije. Bourne je sicer še vedno disident, malo manj pa upornik, še vedno je iznajdljiv in korak pred zasledovalci, še vedno je priča Cijinim nelegalnim rabotam, a zdi se, kot bi mu vrnitev spomina in soočenje s preteklostjo vzela pravo vsebino.
Dolgih, čeprav spektakularnih preganjanj z avtomobili in motorji, ki puščajo za sabo razdejanje, ter dramatičnega Cijinega spremljanja Bournovih premikov prek kamer in satelitov smo se že malo naveličali. Prav tako Bournovih vrhunsko koreografiranih pretepaških sposobnosti. Včasih so bili to le sproščujoči premori med dogajanjem, polnim suspenza, zdaj so tako rekoč samo še to. Kot da Bourne ne bi imel povedati nič drugega od tega, kar že nekaj časa vemo. Namreč, da se ameriške tajne službe hranijo z zarotami in konspiracijami, dihajo prek zakona ter se za povrhu spravljajo na poštene državljane, da pa se bo – smo le v Hollywoodu – vedno našel kdo, ki jih bo za ceno življenja pri tem početju hotel razkriti. Ah!
A očitno utegne biti tudi to dovolj – prvi vikend (film je startal 29. julija) je namreč Jason Bourne v kinoblagajne po svetu prinesel že 116 milijonov dolarjev, kar je le štiri manj, kot so vložili vanj ... Če torej uživate v akciji in dolgih vratolomnih pregonih z avtomobili, je to pravi film. Če pa ste srčni ljubitelji te vohunske franšize, pa malce zmanjšajte pričakovanja.
