Tiskane izdaje
Naslov dokumentarnega filma o življenju in delu avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina (režiser Christopher Sykes) A Wonderful Life (Čudovito življenje) je zanimiv in nenavaden. Paradoksalen. Wittgenstein (1889−1951) v resnici nikoli ni bil ravno srečen človek, ki bi imel čudovito življenje, bil je zelo kompliciran mož, ki se je znal na drugi strani logike približati skorajda mistiki. Bil je nesrečen, depresiven in ves čas je razmišljal o samomoru. V svojem življenju je na pobudo filozofa Bertranda Russlla napisal eno samo knjigo Logično-filozofski traktat (1921), v kateri je objavil nekaj svojih znamenitih misli, recimo: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« ali »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« Misel ali ideja, je učil, ni nič drugega kot smiseln stavek.
Dokumentarec iz leta 1989 v svojem žanru ni presežen, ampak zgolj korekten film o življenju posebnega moža. Edina ekstravaganca v njem je to, da filozof, ki nam govori o Wittgensteinovem delu, ves čas strastno kadi.
Wittgenstein se je rodil v eni najbogatejših družin v Avstriji. Oče je bil železarski magnat, mama slavna pianistka. Vsi otroci so bili neskončno talentirani. A vendar je bilo v družini očitno vse narobe. Kar trije njegovi bratje so naredili samomor, Rudi in Hans sta se ubila, ko sta imela komaj nekaj čez dvajset let. Njegov edini preživeli brat Paul je bil izjemen pianist in je med prvo svetovno vojno izgubil roko, zato je prav zanj znameniti skladatelj Maurice Ravel napisal klavirsko skladbo za eno roko. Ludwig je imel tudi štiri sestre, nevrotične in nesrečne. Najbolj je bil navezan na Hermino, ki je bila kar petnajst let starejša od njega. Ker so se vsi otroci šolali doma, pod očetovim budnim očesom, so bili tudi socialno zelo nespretni in čudaški.
Od balona do filozofije
Ludwig je bil inženir, študiral je v Berlinu in bil je velik strokovnjak za balonarstvo. Kasneje je odpotoval v Anglijo in se začel ukvarjati z aeronavtiko. Potem ga je začela zanimati filozofija, odšel je v Cambridge k Bertrandu Russllu in mu povedal, da ko razmišlja o filozofiji, se mu včasih zdi, da je idot, drugič pa spet, da je genij. Russell mu je naročil, naj napiše filozofski esej; ko ga je prebral, je ugotovil, da ima pred seboj genija. »Nič ni lepšega na svetu kot dober filozofski problem,« je Wittgenstein v nekem pismu napisal Russllu, s katerim sta ostala velika prijatelja vse življenje. A kljub temu je bilo Russla strah, da si bo Wittgenstein zaradi svojih depresij kaj naredil, zato mu je nosil velike količine čokolade, saj je verjel, da pomirja, tako mu je vsaj zagotavljala njegova tedanja ljubica (Russell je bil velik ženskar).
Wittgenstein je imel velike težave z depresijo, bil je prepričan, da bo kmalu umrl in da postaja vedno bolj nor. Svoje težke anksioznosti je pozdravil šele po tem, ko je postal vojak v prvi svetovni vojni. Čeprav je bil ves čas v nevarnosti in je videl grozljive stvari, ga je vojna na čuden način pomirila. Na ruski fronti je nekoč vstopil v čisto prazno knjigarno, edina knjiga na polici je bila Tolstojeva. Njegove pridige. Wittgenstein je postal tolstojanec, vso svojo milijonsko dediščino je podaril svojim sestram in bratu. Kmalu se je spet začel zanimati za filozofijo in pisati o tem, da je svet problematičen zato, ker se smisel življenja nahaja zunaj sveta.
V svoji filozofiji se je, tako kot večina najbolj zanimivih filozofov, spogledal z budizmom in ugotovil, da je srečen samo tisti človek, ki živi v sedanjem trenutku.
