Woody Allen nam še ni povedal vsega

Naslovna junakinja filma je nadaljevanje režiserjevega tipičnega lika, a z veliko bolj tragičnim pečatom.

Objavljeno
10. december 2013 17.32
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Medtem ko se film Otožna ­Jasmine poslavlja od slovenskih­ kinematografov, se po drugi­ strani stopnjujejo ugibanja, ali ni glavna igralka tega filma Cate Blanchett ena najprimernejših kandidatk za oskarja. Oskarja si film morda zasluži še iz kakšnega drugega razloga.

V nasprotju z večino filmov Woodyja Allena, ki so uglašeni na komično noto, je Otožna Jasmine eden njegovih najbolj mračnih izdelkov. Annie Hall, Manhattan, Hannah in njeni sestri, Bullets Over Broadway, Hollywood Ending in mnoge druge odlikuje tipičen allenovski humor, navadno povezan z nevrotičnim glavnim junakom, ki se zaradi osebne patologije zapleta v nenavadne in kompleksne situacije. Glavna in naslovna junakinja Otožne Jasmine je nekakšno nadaljevanje tega tipičnega lika, a z veliko bolj tragičnim pečatom.

Film prepleta Jasminino zgodbo z njenimi spomini na veličastno preteklost, ko je z možem Halom (izvrsten Alec Baldwin), finančnikom, v elitnem predelu Manhattna živela življenje odstotka ljudi. Ko Halov finančni »imperij« propade in gre v zapor, kjer naredi samomor, ostane Jasmine finančno in eksistencialno zlomljena. Vajena vsega razkošja, ki ga omogoča bogatenje na račun drugih - Baldwin je tu predstavnik finančnih špekulantov -, se zateče po pomoč k veliko slabše situirani sestri Ginger in njenima otrokoma v majhno stanovanje v San Franciscu.

Vidno psihično načeta Jasmine­ poskuša pri sestri začeti novo živ­ljenje, a jo vseskozi preganjajo podobe preteklega življenja v bogataški eliti. Sestrino stanovanje, okolje in kontekst jo navdajajo s tesnobo in le s težavo poskuša vzeti­ usodo v svoje roke, se zaposliti in živeti normalno življenje. Postkrizno realnost lahko sprejema le s pomočjo tablet in alkohola, pri tem pa sestri rada soli pamet glede moških in življenja.

Ne preveč laskav portret elite

Skozi številne reminiscence dobimo vpogled v življenje Jasmine, posvojenke nižjega stanu, ki je, ko je enkrat napredovala po družbeni­ lestvici, hitro pozabila na svoje ne preveč glamurozne korenine in sorodnike. Ena od kvalitet filma je nemara prav ne preveč laskav portret uživaškega življenja snobov­ske elite, ki deluje povsem ujeta in omejena na kopičenje statusnih simbolov. Prijateljske vezi v teh krogih Allen prikaže kot krhke, veže jih le pripadnost istemu sloju, zato so laži, prevare in skoki čez plot v teh krogih nekaj ­vsakdanjega.

Kot protipol temu zlaganemu načinu življenja Allen postavi živ­ljenje navadnih Američanov, torej socialno okolje Ginger. Tu so odnosi še kolikor toliko pristni, ljudje znajo biti solidarni in človeški - kronski primer je prav Ginger, ki zlomljeno Jasmine sprejme, kljub temu da je Hal zapravil tudi njeno edino priložnost, da bi se prebila v življenju, namreč njen precejšnji zadetek na lotu. Medse jo sprejme­ tudi Gingerina širša okolica, čeprav se Jasmine do nje obnaša ­arogantno.

Razredne note v tej intimni filmski drami ni mogoče spregledati. V navezi na Allenov celotni opus nam ponuja izhodišče za specifično razumevanje filma in njegovega psihično načetega osrednjega lika. Jasmine namreč v nizu tipičnih nevrotičnih likov Woodyja Allena predstavlja mejni primer.

Nevrotični in ostali simptomi­ glavne junakinje niso več v funkciji­ komedije, tudi niso več način so­očenja subjekta z ameriško družbo in kulturo, kot so bili pri drugih izgubljenih Allenovih junakih, ampak so znak čistega razpada. Ta razpad je tako brezupen, da mu manjka celo pristna tragika. Pri finančnem kapitalizmu ni več šale, bi lahko rekli, brutalni svet bogatenja­ (na račun drugih) izpljune svoje subjekte kot fizične in psihične pohabljence. Jasmine, ki je, kot izvemo proti koncu filma, tudi sama prispevala k moževemu in svojemu polomu, se namreč ne zna več integrirati v povprečen ameriški vsakdanjik.

Pravljica, ki je nikoli ni bilo

Ko njen poskus, da bi s poroko s perspektivnim zdravnikom ter politikom dosegla nekdanji družbeni in premoženjski status, spodleti, je to zanjo zadnja kaplja čez rob. Medtem ko je njena sestra po nekaj zapletih vendarle spet skupaj z zaročencem, vidimo Jasmine v zadnjem prizoru samo na klopi v parku, kako pripoveduje svojo zgodbo praznemu prostoru okoli sebe. Čista­ podoba subjekta, ki lahko preživi le v tekoči vodi finančnega kapitala - ko se znajde na suhem, ko tok finančnega kapitala presahne, si lahko le bebavo pripoveduje pravljico o svojem življenju, ki je nikoli ni bilo.