Peter Kolšek, kultura
Berlinale je za Nemce največji kulturno-turistično-poslovni dogodek v enem kosu, vsako leto pripelje v mesto okrog dvajset tisoč ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s filmom, med njimi štiri tisoč novinarjev. In to za dober teden. Hkrati prodajo okrog tristo tisoč vstopnic. Kar so drugod po Evropi v predpustnem času plesi, so v Berlinu torej filmi.
Ker je to dogodek, na katerem se srečajo filmska industrija in mediji, so zanj zainteresirani tudi politiki, ki se vsako leto množično prikažejo na otvoritveni slovesnosti. Prav vsako leto, odkar sta na položaju, prideta nemški minister za kulturo in medije Bernd Neumann ter berlinski župan Klaus Wowereit, ki je že dolgo nekakšen mestni patron. Včasih pride tudi kanclerka, letos je ne napovedujejo, zato pa bodo nocoj po rdeči preprogi pred filmsko palačo na Potsdamskem trgu korakali številni poslanci bundestaga, od ministrov pa vsaj še zdravstveni. In seveda nepregledno število povabljencev iz kulturnega sveta, na uradnem spisku jih je vsaj dvesto.
Po družbeni in družabni pomembnosti sta odprtje Berlinala in naša Prešernova proslava relativno povsem primerljivi, le da je nemška prireditev vsako leto enaka, docela predvidljiva in rutinerska v svojem glamurju. Ker je berlinski festival s svojim vzporednim filmskim marketom vsako leto tudi eden največjih dogodkov svetovne filmske trgovine, so med umetnike in politike seveda pomešani tudi poslovneži.
Film, s katerim se bo letos vse začelo, je francoski Zbogom, kraljica (Les adieux à la Reine). Vzklik je namenjen Mariji Antoaneti (igra jo Nemka Diane Kruger), ki skuša z dvora pobegniti pri zadnjih vratih, v svojo kraljevo kočijo pa strpati eno od spletičen (Léa Seydoux, lepotica iz Allenovega filma Polnoč v Parizu). Smo torej v Versaillesu, in to leta 1789, ko se je rodila revolucija. Po istoimenskem romanu Thomasa Chanthala je film posnel Benoït Jacquot (1947), režiser s kopico različnih filmov, ki mu tudi francoska zgodovina očitno ni tuja, saj je naredil že filma o de Sadu in o Mariji Bonaparte. Koliko bo slavnostna berlinska projekcija očitno visokoproračunskega francoskega filma okrepila francosko-nemško prijateljstvo, nad katerim se trenutno zgraža pol Evrope, bomo videli v petek.
Največji čar vsakega filmskega festivala je njegov začetek. Natančneje, čas tik pred začetkom, ko so filmi in njihovi avtorji lepo pripravljeni v programu, videli pa jih še nismo. Ko se festival bliža koncu, je jasno, da je bilo marsikatero pričakovanje zaman, ve se pa tudi to, da so presenetili nekateri filmi, o katerih nismo mogli predvideti nič oprijemljivega. V glavnem programu je letos 22 filmov, za nagrade (medvede) jih tekmuje 18, toliko je med njimi tudi berlinskih svetovnih premier. Če pogledamo ziheraško v program, je v njem, poleg Benoïta, vsaj še pet avtorjev, ki imajo svetovno reputacijo.
To so Kitajec Zhang Yimou z Rožami vojne, Brillante Mendoza s filmom Captive, italijanska brata Taviani s Cezar mora umreti, Nemec Christian Petzold z Barbaro in Anglež Stephen Daldry s filmom Skrajno glasno in neverjetno blizu. O nagradah bo letos presojala žirija, ki jo bo vodil angleški veteran Mike Leigh, ob strani pa mu bodo stali takšni pomočniki, kot so lanski berlinski zmagovalec, Iranec Asghar Farhadi, Charlotte Gainsbourg (nagledali smo se je v Melanholiji), ameriški igralec Jake Gyllenhaal (kavboj iz Gore Brokeback), dama evropskega in zlasti nemškega filma Barbara Sukowa...
Zadnja leta Slovencev na Berlinalu skoraj ni bilo, letos bomo vendarle zraven, čeprav le v vlogi uspešnih koproducentov. V programu Panorama, drugem najpomembnejšem, se bosta vrtela filma Parada srbskega režiserja Srđana Dragojevića in Ženska, ki si je otrla solzo makedonske režiserke Teone Mitevske, v programu Forum, namenjenem mladim ustvarjalcem, pa bodo predvajali diplomski film slovenskega režiserja in praškega študenta Olma Omerzuja Mlada noč v češko-slovenski koprodukciji. Slovenski filmski center bo imel tudi letos sejemski prostor, že sedmič se bo predstavil s Čehi in Slovaki pod skupno znamko CEC – Central European Cinema.