Tiskane izdaje
Javna debata o predlogu zakona o Slovenskem filmskem centru, ljubkovalno poimenovanem Slavc, se je zaključila. Po ostrem nasprotovanju telekomunikacijskih operaterjev pa tudi komercialnih televizij, da bi prispevali h krepitvi filmske produkcije, kot to predvideva zakon z uvedbo izvenproračunskih virov, so se v javnosti pojavila namigovanja, da bo vse skupaj padlo v vodo.
Z ministrstva poudarjajo, da pri prispevku operaterjev in komercialnih tv postaj ne gre za davek, kot jim je očitano, pač pa bodo s prispevkom dobljena sredstva imela povratni učinek na celoten filmski gospodarski sektor.
Na drugi strani komercialke niso ostale le pri ustnem protestu, pač pa so svoj prav dosegle na ustavnem sodišču, ki je njim v prid razveljavilo drugi odstavek 17. člena veljavnega zakona, ki določa obveznosti izdajateljev televizijskih programov. A ta sodba, kot kaže, ministrstvu ni prekrižala načrtov.
»Napotki ustavnega sodišča so prišli ravno ob pravem času in še naprej smo prepričani, da so z novim zakonom predvideni instrumenti upravičeni, možni in realno izvedljivi,« je zapisala Ženja Leiler, direktorica direktorata za medije. Glede na trenutne ekonomske razmere pa na ministrstvu preučujejo tudi možnost dvoletnega postopnega uvajanja prispevka.
Vsak svoje drevo
Leilerjeva nasprotnikom novih uvedb odgovarja, da branijo vsak svoje drevo, za celoten gozd pa jim ni toliko mar. Kar je sicer razumljivo in legitimno, pravi, a naloga ministrstva je poskrbeti za celoten gozd oziroma misliti na celotno kinematografsko verigo, avdiovizualni trg in domačo filmsko ustvarjalnost hkrati.
Ker so nekateri mnenja, da stoji novi zakon na trhlih nogah, ministru Urošu Grilcu očitajo, da poskuša na hitro izpeljati vsaj nekaj v predlogu zakona predvidenih sprememb. Ena med njimi je združitev Slovenskega filmskega centra (SFC) in Viba Filma pod isto streho v Stegnah, ki naj bi se izvršila najkasneje v juliju letos. In tudi tukaj se je zataknilo.
Direktor SFC Jožko Rutar je v pismu ministru z natančno razdelavo stroškov selitve sedmih zaposlenih iz 4. in 5. nadstropja na Miklošičevi 38 v pisarne na Vibi, poskušal objektivizirati svoje nasprotovanje selitvi. Pisarniške površine SFC naj bi se s tem zmanjšale za več kot tretjino, stroški na kvadratni meter pa bi se dvignili kar za 70 odstotkov.
Potrebna bi bila tudi prenova, oprema in dograditev novih prostorov na Vibi, ki zdaj niso primerni za pisarniške namene. Stroški selitve naj bi tako po njihovih izračunih znašali okoli 22 tisoč evrov. S selitvijo bi zaposleni izgubili približno 50 delovnih dni, kar je v času, ko je na SFC v obdelavi in ocenjevanju osem javnih razpisov potekajo pa tudi priprave na cannski festival, odločno neizvedljivo, menijo. Poleg tega v maju in juniju načrtujejo objavo vseh glavnih javnih razpisov, s katerimi bi ujeli redni letni razpis sofinanciranja razvoja in realizacije filmskih in AV projektov za leto 2015.
SFC se s preselitvijo ne strinja tudi zato, ker je sedanja lokacija v centru logistično primernejša, saj je v bližini vseh ključnih partnerskih organizacij, Ministrstva za kulturo, RTV, Kinoteke, Kinodvora, AGRFT, ...
Nehigienično združevanje
Preselitev SFC je vznejevoljila tudi tri neodvisne producente, ki so dolgoletni najemniki prostorov na Vibi in bi se prav tako morali izseliti oziroma preseliti. Producenti so mnenja, da bi Viba tako izgubila redni dohodek najemnin, poleg tega pa menijo, da je tako združevanje birokracije in produkcije nehigienično. Selitev z Miklošičeve (ki je po stečaju Vesne filma »pripadla« filmarjem) primerjajo s še eno izgubo za slovenski film, saj je v postopku prodaje tudi filmski studio v Piranu.
Podatki z Viba filma kažejo, da so v letu 2013 prihodki od najemnin za prostore, ki jih zasedajo Arsmedia Francija Zajca, Fabula Radovana Mišiča in Emotionfilm oziroma Vertigo Danijela Hočevarja, znašali 2.646.84 evrov brez DDV in brez obratovalnih stroškov. Tržni prihodki od preostalih producentskih pisarn, ki bi lahko prišle v poštev za prostore SFC, pa približno 2.200 evrov brez DDV.
Sicer pa znaša najemnina prostorov Vibe filma, ki ni določena v ceniku, 0,8 evra za kvadratni meter brez DDV in obratovalnih stroškov. Zanimanje za te pisarne je majhno, na letni ravni je zasedenost 50 odstotna, pravi direktor Vibe Vojko Stopar.
Ob tem, da je v Sloveniji več kot 50 produkcijskih hiš in več kot 500 podjetij, ki so med drugimi dejavnostmi registrirana tudi za produkcijo filmov. Direktor Vibe Vojko Stopar je ministru zatrdil, da bo za omenjene producente, ki imajo v Vibi najete pisarne, skušal zagotoviti nadomestne prostore. Dogovor je že dosežen z Arsmedio.
V Sloveniji imamo na področju filma tri javne institucije (kinoteka, SFC in studio Viba film - filmski arhiv deluje v okviru Arhiva RS), ki delujejo na štirih različnih lokacijah. Ministrstvo s selitvijo uslužbencev in arhiva SFC na Vibo želi doseči racionalizacijo stroškov, še posebej pa vzpostavitev »doslej neobstoječe sinergije med institucijama, ki bi morali zaradi vsebine svojih nalog ves čas tesno sodelovati, pa tega, žal, v preteklosti nista počeli.
To nesodelovanje povzroča še zlasti velike težave pri terminskem načrtovanju izkoriščanja Vibinih kapacitet v delu javne službe, torej nudenju tehnične infrastrukture za produkcijo filmov, ki so sprejeti v program sofinanciranja SFC. Poleg tega je namen selitve tudi ustvarjanje pogojev za izkoriščanje stavbe Vibe kot aktivnega in živega filmskega središča vseh profilov filmskih ustvarjalcev, kar obstoječa infrastruktura že omogoča,« so sporočili z ministrstva. V načrtu imajo za zdaj manjša prenovitvena dela na Vibi, v skladu s potrebami SFC.
»Selitve nikoli niso enostavne in utegnejo biti tudi stresne, a to seveda ne more biti razlog, da do selitve filmskega centra v Vibo ne bi prišlo,« so zadnje besede z ministrstva.
