Tiskane izdaje
Danski režiser Lars Von Trier že dolgo ni dal intervjuja. V molk se je zavil potem, ko je na tiskovni konferenci v Cannesu leta 2011 Hitlerju namenil nekaj naklonjenih besed in si prislužil ogorčenje novinarjev in širše javnosti. Zdaj je danski režiser spregovoril za Guardian o svojih psihičnih težavah. A na kakšen način zadevajo njegovo umetnost?
V svojem zadnjem intervjuju von Trier dovolj prostodušno spregovori o svojih težavah. Znano je, da se oseminpetdesetletni režiser že dolgo spopada z depresijo, ki jo zdravi tako z obiski pri psihiatru, jemanjem tablet in, kot pove v pogovoru za britanski časopis, z alkoholom. »Na srečanja anonimnih alkoholikov sem hodil pol leta. V skupini bi si morali pomagati ostati trezni. Ti ljudje so postali moja družina. Vso moč sem porabil za to, da sem se streznil. Zdaj spet po malem pijem, da lahko delam. Snemanje je naporen posel in človek bolj pogosto kaj spije.«
Alkohol povečuje njegovo senzibilnost, pravi, obenem mu pomaga premagovati tesnobe: »Tudi meditiram veliko. A ko snemaš, ni časa, da bi se posvečal sam sebi ter piješ samo zato, da se zjutraj spraviš na delo. Ko sem snemal Plesalko v temi z Björk, sem jokal in skoraj obupal. To je bila takšna borba, bila je tako nora, da je vseskozi hotela zbežati. Moral sem jo prepričati, da se je vrnila. A bila je ena najboljših igralk, s katerimi sem kadarkoli delal. Ko sva delala skupaj, sva imela zelo intenziven stik, ko nisva delala, sva se samo prepirala. To je bilo res neumno.«
Opus s travmo
Toda bolj kot režiserjeve osebne idiosinkrezije so zanimive »travme«, ki jih osvetljuje v svojem filmskem opusu. Njegov prvi velik film z globalnim odmevom, ki je prejel nekaj nagrad v Cannesu (ne pa tudi glavne) leta 1991, je Evropa. Film govori o mladem Američanu nemškega rodu, ki se po drugi svetovni vojni vrne v Nemčijo in se tam zaposli kot kondukter na vlaku Zentropa. Mladi idealist in pacifist je namreč prepričan, da je treba sedaj, ko je ta država moralno in dobesedno porušena, Nemcem izkazati malo prijaznosti.
Črno beli film, ki eksperimentira s filmsko formo, obravnava možnost etične drže v času popolnega razpada družbenih vezi, ko tako zavezniki kot nemška pronacistična organizacija igrajo svoje umazane igre. Podoba civilizacijskega zloma, ki ga je prinesla druga svetovna vojna, torej po von Trierju še danes preganja Evropo.
Režiser je filmsko sceno zaznamoval skupaj s Thomasom Vinterbergom ter še nekaterimi somišljeniki, ki so leta 1995 podpisali filmski manifest Dogma 95. Danska se je s tem gibanjem in idejo prenove filmskega jezika, ki bi za razliko od hollywoodskih spektaklov našel stik z realnostjo, spet vpisala kot pomemben akter na svetovnem filmskem zemljevidu. Edini von Trierjev film, ki je kolikor toliko upošteval in spoštoval produkcijske zahteve manifesta Dogma, je bil Idioti leta 1998. S portretom skupine ljudi, ki zavrača (malo)meščansko moralo tako, da poskuša osvoboditi svojega »notranjega idiota«, je dregnil predvsem v dansko družbeno politično realnost.
Trpinčenje ženske
V obdobju zadnjih dvajsetih let v von Trierjevih filmih težko spregledamo vprašanje ženske. O tem, zakaj ima tako rad junakinje, režiser odgovarja: »Zelo težko bi takšne vloge podelil moškim junakom. Poleg tega sem velik oboževalec Carla Dreyerja. Ženske so imele v njegovih filmih vselej glavno vlogo.«
V Lomu valov iz leta 1996 se glavna junakinja (Emily Watson) sooča z intimnimi težavami po tem, ko mož v nesreči postane invalid. Junakinjo Plesalke v temi (Björk) iz leta 1996 pa pesti slepota in revščina, ki prispeva k temu, da pristane za zapahi, obsojena na smrt. Obe v soočenju z zaostrenimi življenjskimi okoliščinami končata tragično. Film, v katerem je šel v mizoginem trpinčenju žensk najdlje, je sodeč po mnogih kritikah Antikrist (2005).
Svojevrsten obrat pri obravnavi ženske problematike je zaznati v filmu Dogville (2003), v katerem se glavna junakinja (Nicole Kidman) zateče v ameriško mestece, kjer se zanaša na dobroto in gostoljubnost navadnih preprostih ljudi. Izkaže se, da za prijaznostjo in odprtostjo navadnih ljudi tičijo veliko manj plemeniti vzgibi, prebivalci malega mesta začnejo glavno junakinjo na različne načine zlorabljati. A v tem filmu, kjer von Trier eksperimentira s sceno, se ženska naposled le upre zatiranju in maščuje za vse storjene krivice.
Nad depresijo z Melanholijo
V Melanholiji (2011) s pomočajo dveh junakinj spregovori predvsem o depresiji ali o občutenju praznine, nesmisla pri subjektu. Tu je v ospredju Justine (Kirsten Dunst), ki trpi za hudo depresijo, ki ji jo pomaga premagovati sestra Claire (Charlotte Gainsbourg). Justinino stanje se začne izboljševati, ko izve, da se Zemlji približuje komet, še bolj pa, ko postane očitno, da bo zadel in uničil Zemljo.
Če glavna junakinja v času približajoče se apokalipse najde voljo do življenja, pa se njene sestre začne lotevati obup. Na film so leteli očitki režiserjeve megalomanije predvsem zaradi motiva konca sveta, a glavna odlika Melanholije je morda prav v tem, da uničenje Zemlje ni prikazano patetično ali sentimentalno, ampak kot skoraj metafizični odgovor na zagonetnost človeške eksistence.
V tem filmu se je danski režiser oprl na Wagnerjevo delo Tristan in Izolda. O svoji navezavi na Wagnerja v pogovoru pravi: »Ko sem pogledal Kubrickove filme, sem poskusil ta glasbeni motiv uporabiti v svojih zadnjih dveh filmih. Pred leti bi moral režirati Wagnerjev Nibelunški Prstan v Bayreuthu in na tem sem delal dve leti. Toda z družino Wagner sem se sprl. Nekdo, ki je z njimi delal v preteklosti, me je opozoril, da te ta družina zavaja tako, da najprej vsemu, kar predlagaš, prikima, potem pa reče ne. Tako sem se soočil z njimi in sklenili so, da se naše sodelovanje ne bo obneslo. Pred leti sem rekel: 'Če bi kdaj delal opero, bi rad napravil Prstan v Bayreuthu.' Oh, ta misel še vedno je tako mamljiva.«
Spolnost kot stik z realnostjo
Melanholija poleg Antikrista sodi v t.i. režiserjevo »depresivno trilogijo«, kjer se je von Trier začel bolj neposredno in analitično lotevati seksualnosti. V Nimfomanki I. in II. iz leta 2013 sledimo življenjski zgodbi junakinje Joe (Charlotte Gainsbourg), ki jo je zaznamovala nenasitna spolna sla. Tu von Trier z radovedno distanco in ne brez smisla za humor podeli odlikovan prostor vprašanju ženske seksualnosti, predvsem pa daje legitimnost ženski strasti, ženski ekscesivnosti, za kateri družba nima pravega razumevanja.
Ta poanta se zdi veliko bolj pomembna kot na primer dejstvo, da film postreže z eksplicitnimi seksualnimi prizori (še posebej v režiserjevi različici filma). In kako Von Trier razume spolnost v svojih filmih? »Prihajam iz nudistične družine. Ne vem, kaj natanko ima to s seksom… Bolj gre za to, kako biti stvaren. Poskušal sem ostati v stiku z resničnostjo, kot se le da, tudi tako, da smo uporabili pornografske dvojnike in računalniško grafiko.«
O tem, kakšen projekt pripravlja v prihodnje, Von Trier natančneje ne spregovori. Sodeč po objavah v drugih medijih in spletnega portala IMDB pripravlja novo TV serijo The House that Jack Built danske državne produkcijske hiše DR, ki naj bi pred gledalce prišla leta 2016. Von Trier se je sicer na televiziji preizkusil že pred dvajsetimi leti, ko je posnel nadaljevanko Kraljestvo (Kingdom), ki se odvija v bolnišnici.
Tokratna nadaljevanka naj bi bila mračna drama, posneta v angleščini. Von Trier sicer tudi o tem projektu daje dvoumne odgovore: »Problem je v tem, da je danes lahko financirati TV serijo, ampak nisem prepričan, če je to pot, ki bi jo moral ubrati.«
