Tiskane izdaje
Kar je bilo sprva videti kot poklon iz umetniškega stališča nedvomno boljšemu izdelku, se je izkazalo za resno potezo in poskus popravka napake. Ko so v roke dobili ovojnico, so namreč ugotovili, da na njej piše Mesečina. Warren Beatty je brž prihitel nazaj k mikrofonu in ponudil razlago, da je prejel napačno ovojnico, tisto za glavno igralko, in je pač prebral ime filma. Voditelj prireditve Jimmy Kimmel je prevzel besedo, se posul s pepelom in se opravičil vsem, medtem pa je ekipa Mesečine pridrvela na oder v solzah in ni mogla verjeti, da je zmagala. Ekipa Dežela La La pa je svoj toliko bolj bridek poraz sprejela zelo športno in glasno ploskala zmagovalcem. No, pa saj so pravzaprav bili zmagovalci večera, saj je Dežela La La odnesla kar 6 oskarjev, vključno s tistimi za režijo, glavno igralko, glasbo in pesem.
»Šaljiv« »spor« z Damonom
Prireditev je začel Justin Timberlake s privlačnim šovom, voditelj Jimmy Kimmel pa je monolog odprl s svojim dolgoletnim komičnim »sporom« z Mattom Damonom, medtem ko je politične teme omenil bolj mimogrede. Opazke čez Damona so sicer klasičen del Kimmlove pogovorne oddaje, a so proti koncu postale nekoliko nadležne, celo za tiste, ki spremljamo ta spor. Med bolj izvirne domislice je sodilo, da je v studio pripeljal nič hudega sluteč avtobus turistov na obhodu mimo hiš zvezdnikov, ki so se nato šokirani rokovali z zvezdniki, Denzel Washington pa je celo dva poročil. Kar je najbrž dovoljeno in priznano, saj je Washington pred 20. leti v filmu Pastorjeva žena igral angela.
Subtilna in igralska igra
Oskar za Emmo Stone je bil eno večjih presenečenj nagrad, saj je po začetnem navdušenju nad Deželo La La podpora filmu, predvsem pa njeni vlogi upadla. Sprva je za favoritko veljala Natalie Portman za Jackie, kasneje se je vse bolj omenjalo zmeraj odlično Isabelle Huppert za film Ona in po drugi strani tudi Ruth Negga, ki je v filmu Loving pokazala subtilno igro. Vseeno ne gre pozabiti, da je Stonova upodobila igralko in igralci, ki glasujejo za oskarje, to cenijo. Če je že Negga ostala praznih rok, pa je s prav tako subtilno igro med igralci pričakovano slavil Casey Affleck, ki je tako postal že drugi v družini z oskarjem. Njegov brat Ben ima sicer dva, enega za scenarij za Dobri Will Hunting in drugega kot producent Arga, a tega za igro bo le težko dobil.
Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti je v zadnjem letu sprejela številne nove, mlajše in rasno ter spolno bolj raznovrstne člane, kar se je poznalo že pri letošnjih nagradah. Lanske kritike na nominacije samih belcev v ključnih kategorijah, znane pod twiter značko #OscarsSoWhite, so bile letos utišane že z razglasitvijo nominacij, saj ne le, da so temnopolti igralci prisotni v vseh igralskih kategorijah (plus Dev Patel, ki je indijskega porekla), nominiran je bil tudi Barry Jenkins, režiser Mesečine.
Oskarji nič tako beli
Oskarja za obe stranski vlogi sta bila oddana že vnaprej, saj sta po vseh napovedih pripadla Violi Davis in Mahersahali Aliju, prav tako stavnic niso razočarale kategorije za animirani film (Zootropolis), dolgometražni dokumentarni film (O.J.: Made in America) in tujejezični film, ki je bil podeljen v odsotnosti. Prejel ga je iranski režiser Asghar Farhadi za film Trgovski potnik (njegov drugi oskar po Ločitvi), a bojkot podelitve so zaradi ameriških omejitev dostopa v državo napovedali režiserji vseh nominiranih filmov.
Farhadijev govor je bil seveda političen; prebrala ga je Anousheh Ansari, Američanka iranskega porekla, sicer inženirka in prva vesoljska turistka. Sam govor ni bil posebej markanten in se je skladal z ostalimi političnimi sporočili večera: več strpnosti, empatije, filmske umetnosti, ki nas zbližuje.
Legenda rešila Deželo La La
Izvedbe nominiranih pesmi so zmeraj posebna poslastica in tudi letos oskarji niso razočarali. Po Timberlakovi zabavni otvoritvi smo lahko slišali še odlično, šele 16-letno Auli'i Cravalho, ki je odpela pesem iz Vaiane, medtem ko je Sting v minimalistični sceni, sam na kitaro odigral in odpel pesem The Empty Chair iz dokumentarca Jim: The James Foley Story. Za preostali dve nominirani pesmi, Audition in City of Stars iz Dežele La La, so producenti filma sprejeli odlično odločitev in izvedbo zaupali stranskemu igralcu iz filma, glasbenemu zvezdniku in oskarjevcu Johnu Legendu, namestu Emmi Stone in Ryanu Goslingu, ki jih odpojeta v filmu. Scena je bila seveda osupljiva. Oba glasbena oskarja je seveda odnesla Dežela La La, kar so od muzikala vsi pričakovali. Pri pesmi je sicer obstajala možnost, da bi zaradi dveh nominacij oskar pristal pri Vaiani, a ta sicer uspešna risanka vseeno ni novo Ledeno kraljestvo.
Tudi oskarji za scenaristiko so šli v pričakovane roke, izvirni scenarij Kennethu Lonerganu za dramo Manchester by the Sea (ki jo trenutno lahko vidimo v kinu), prirejen scenarij pa Barryju Jenkinsu in Tarellu Alvinu McCraneyu za Mesečino. Jenkins je bil najresnejši protikandidat Damienu Chazellu za oskarja za režijo, a je tam ostal praznih rok, Chazelle pa se je zapisal v zgodovino kot najmlajši prejemnik režijskega oskarja pri 32 letih.
