Tiskane izdaje
Letos poleti bo minilo enaindvajset let, odkar smo Slovenci dobili nacionalno kinoteko. Kinotečna dvorana na Miklošičevi cesti 28 v Ljubljani nosi ime Silvana Furlana, prvega direktorja Slovenske kinoteke. A s to dvorano je neločljivo povezano tudi ime Zorice Kurent, ki jo je vodila dobra tri desetletja, do upokojitve 1995. leta.
Lastna kinoteka je bila velika pridobitev za mlado slovensko državo in do nje je vodila dolga pot, na kateri ni manjkalo ovir. Temelji so bili postavljeni s kinotečno dejavnostjo desetletja pred njeno ustanovitvijo, njen začetek pa so bila gostovanja filmov iz Jugoslovanske kinoteke po slovenskih kinematografih od jeseni 1950. leta.
Najpomembnejši korak je bil narejen trinajst let pozneje, ko je bila 1. julija 1963. leta odprta dvorana Kinoteke, ki jo je od začetka vodila gospa Zorica. To mesto je zapustila ob upokojitvi več kot enaintrideset let kasneje, dobro leto po tistem, ko je 1. oktobra 1993. leta dvorana Kinoteke, skupaj z arhivom in filmskim gradivom likvidiranega distributerja Vesna film, prešla pod okrilje Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, kar je nekoliko kasneje omogočilo nastanek Slovenske kinoteke kot samostojne ustanove.
Dvorana, ki jo je odstopila v uporabo Delavska univerza, njena lastnica, je v prvem obdobju delovala kot izpostava Jugoslovanske kinoteke. Ta jo je zalagala s filmi iz svojega bogatega fonda, v tistem času so bili vzpostavljeni tudi standardi delovanja te ustanove, ki jih je uveljavila prav gospa Zorica.
Zanjo ni bilo dvoma, da mora biti dvorana Kinoteke kulturni hram v dobesednem pomenu te besede, in to ne zgolj s programom, temveč tudi z urejenostjo prostorov, nastopom zaposlenih in odnosom obiskovalcev do programa. V takratnem preddverju ni bilo okrepčevalnice, ki jo najdemo danes, bila je garderoba, tako kot v gledališču, preddverje pa je bilo odprto samo v trenutkih spuščanja gledalcev v dvorano.
Ko se mi danes kdaj zgodi, da zamudim začetek predstave v Kinoteki, najpogosteje, kadar prihitim tja s predvajanja kakega drugega filma, mi je vedno tesno pri srcu zaradi občutka krivde, dobro se namreč spominjam pravil, ki jih je o zamujanju uvedla gospa Zorica.
Tik pred začetkom predstave so se namreč zamrežena vrata preddverja neizprosno zaklenila, nobeno moledovanje zamudnika ni pomagalo, o tem so imeli biljeterji stroga navodila gospe Zorice. Redni obiskovalci Kinoteke, mednje sem od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja sodil tudi sam, smo ta pravila dobro poznali, zamuditi kakega od draguljev filmske umetnosti je takrat pomenilo, da bo na novo priložnost za ogled treba čakati leta. Je potem kaj čudnega, če smo se v posebnem, samo dvorani Kinoteke lastnem, vzdušju počutili kot privilegirani člani zarotniške skupine, ki je deležna vpogleda v skrivno zgodovino filma?
Gospo Zorico sem nato tudi osebno spoznal in začel sodelovati z njo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se zaposlil pri distributerskem podjetju Vesna film, dvorana Kinoteke je takrat delovala pod streho Ljubljanskih kinematografov. Razen po njenem izostrenem občutku za film se gospe Zorice spominjam po njeni značajski potezi, namreč kombinaciji osebne miline in kultiviranosti ter silne odločnosti, kadar je šlo za interese Kinoteke.
Takrat se je pokazala njena narava borke, ki se je še najbolj izrazila v sedemdesetih letih, ko je celo grozilo, da bomo Slovenci izgubili dvorano Kinoteke, in prav gospa Zorica ima velike zasluge, da se to ni zgodilo. Sodelovala sva tudi kasneje, tako rekoč do njene upokojitve, najbolj sva se zbližala ravno v času pridruževanja dvorane Kinoteke Slovenskemu gledališkemu in filmskemu muzeju.
Pogrešali jo bomo, a hkrati verjamem, tako kot drugi, ki smo jo poznali, da bo na neki način vedno bedela nad ljubljansko dvorano Kinoteke, ki jo je zaznamovala bolj kot kdorkoli drug v njeni več kot polstoletni zgodovini in kjer se bomo v ponedeljek, 6. marca, z večerom v spomin nanjo tudi skupaj poslovili od gospe Zorice.
