Tiskane izdaje
Ko je Steven Spielberg leta 1974 začel snemati Žrelo, niti filmu niti slavnemu režiserju ni kazalo preveč dobro. Snemanje ob Atlantiku je terjalo veliko več časa, kot je bilo predvideno, maketa morskega psa se je neprestano kvarila, scenarij so pilili do konca snemanja. A film je po premieri 20. junija pred štiridesetimi leti podrl vse rekorde gledanosti in zaslužka. Vsaj za nekaj časa je spremenil kopalne navade ljudi, na dolgi rok pa vnesel velike spremembe v Hollywood.
Žrelo velja za enega prvih blockbusterjev, tj. filmov v žanru akcije ali pustolovščine s precej velikim proračunom, ki obenem obetajo množični obisk in ogromne zaslužke. Film je nastal po istoimenski literarni uspešnici Petra Benchleya. Gre z zgodbo o majhnem letovišču, kjer se na vrhuncu poletne sezone na obali pojavi beli morski pes. Lokalni župan noče zapreti plaže, saj mesto živi od turistov.
A kmalu ogromna morska zverina napade in prve žrtve so tu, pa tudi vsesplošna panika. Naposled se glavni junak šerif Martin Brody (Roy Scheider), skupaj z morskim biologom Mattom Hooperjem (Richard Dreyfuss) in prekaljenim starim mornarjem Quintom (Robert Shaw) odpravi na morje, kjer naj bi izzval spopad z zverjo in jo pokončal.
Presenečenje ali suspenz
Težave, ki so na otoku Martha's Vineyard pestile filmsko ekipo, so pravzaprav pripomogle k temu, da je film postal kulten. Spielberg se je, soočen z nedelujočo maketo morskega psa, vprašal, kaj bi v takšnem primeru napravil Hitchcock, veliki mojster suspenza, ki je nekoč je svojo strategijo snemanja pojasnil: »Bomba, ki eksplodira, preseneti, bomba, ki ne eksplodira, ustvari suspenz.«
Prisotnost morske pošasti bi Hitchock le nakazoval in s tem gradil napetost v filmu. Spielberg je napravil natanko to: v filmu vidimo posledice apetita morske zveri, vidimo njegovo slavno plavut, ki moli iz morja, vidimo paniko njegovih (potencialnih) žrtev, a samega morskega psa v celoti prvič uzremo v enainosemdeseti minuti filma. Spretnemu prikrivanju grozljivega gre pripisati velikanski uspeh filma (ki je tedaj po svetu ustvaril še nedoseženih 470 milijonov dolarjev), obenem pa je poskrbel tudi za to, da je tedaj osemindvajsetletni režiser postal hollywoodski ljubljenec.
Rekordni zaslužek ni bila edina noviteta filma. Bil je prvi t. i. blockbuster, ki si je pot med gledalce utrl poleti, kar je bilo povezano s klimatizacijo kinodvoran v tistih letih (prej so namreč dvorane v vročih mesecih precej samevale). Film so poleg tega reklamirali na televiziji, saj so ga nameravali premierno prikazati v okoli 465 kinodvoranah naenkrat.
Ta model oglaševanja in masovnega predvajanja je za tovrstne filme kmalu ostal običajen. Ko je dve leti za njim Vojna zvezd Georgea Lucasa postavila nove rekorde zaslužka in obiska ter ustvarila globalno manijo, je postalo jasno, da je Hollywood v velikih spektaklih in novemu načinu njihovega lansiranja odkril zlato jamo zabavne industrije.
Iz današnje perspektive
Žrelo je v osemdesetih letih dobilo še tri nadaljevanja (nobenega od teh ni več režiral Spielberg), zadnji od teh ima na kritiški spletni strani Rotten Tomatoes oceno nič. Z drugimi besedami, Žrelo je nakazalo, kako iz uspešnice s pomočjo nadaljevanj napraviti neskončen vir zaslužka. Iz današnje časovne perspektive je tako film, ki danes velja za eno ameriških klasik, utrl pot novi marketinški in produkcijski strategiji. Tedaj je žanr akcijskih spektaklov, poletnih in zimskih blockbusterjev postal ključni del hollywoodske produkcije, do danes pa je to že čisto prevladujoč produkcijski model.
Danes morajo, denimo, blockbusterji zaradi velikih vložkov in široke distribucije zaslužiti ogromno, da bi prinesli profit. Marketinški kriterij za uspeh filma pa je predvsem ta, ali lahko film zasluži z nadaljevanji, koliko prinese, če se ga prenese v video igre, koliko dobička v obliki memorabilij itd.
Otroški film za odrasle
Vznik blockbusterjev in hollywoodske produkcijske strategije lahko danes vidimo na ozadju nekega drugega fenomena, in sicer t.i. novega Hollywooda. Pojem označuje obdobje filmske prevetritve v ZDA od srede šestdesetih do začetka osemdesetih, ko je klasični studijski sistem začel razpadati, ko so francoski, italijanski filmi navduševali mlado generacijo filmskih gledalcev. Oslabljenost studiev in iskanje njihove nove usmeritve sta vrsti mladih ameriških režiserjev omogočila prevetritev starih hollywoodskih kodov.
Začelo se je z Bonnie in Clyde leta 1967 v režiji Arthurja Penna in Polnočnim kavbojem Johna Schlesingerja (1969), nadaljevalo pa s filmi Dennisa Hopperja (Goli v sedlu), Petra Bogdanovicha (Paper Moon), Romana Polanskega (Kitajska četrt), Francisa Forda Coppole (Apokalipsa zdaj in Boter), Martina Scroseseja (Taksist, Pobesneli bik) – če naštejemo le nekaj ključnih mojstrov in njihovih del.
V obdobju dobrih desetih let so ti režiserji pred gledalce prinesli zgodbe antijunakov, motive uporništva, sproščene seksualnosti. Navadno so bili uperjeni proti esteblišmentu ali vsaj družbeno kritični – navdahovala pa jih je tako eksplozija rockovske glasbe kot družbena gibanja šestdesetih let. Mladi režiserji so začeli snemati na lokaciji, kar je filmom dodalo občutek realizma, eksperimentirali so z montažo in nasploh v filmsko govorico vnesli svežino in humor.
Mnogi filmski teoretiki prav v Žrelu in Vojni zvezd vidijo razlog, da je kreativna in vsesplošna filmska eksplozija novega Hollywooda v osemdesetih že pošla. Še več, v osemdeseta leta teoretiki locirajo naraščajočo infantiliazacijo Hollywooda, torej snemanje otroških filmov za odrasle. Žrelo je le prvi in morda še ne najbolj tipični predstavnik tovrstnih filmov, ki slonijo na preprosti zgodbi, kjer je ločnica med dobrimi junaki in zlikovci jasno začrtana z veliko specialnimi efekti in akcijskimi prizori, predvsem pa brez kakršnihkoli režijskih in montažnih eksperimentov.
Ta pojav mnogi povezujejo z izvolitvijo Ronalda Reagana za ameriškega predsednika, ki je v Hollywood zasejal novi koservativizem. A očitno recept, ki ga je predpisalo Žrelo, deluje še danes – če seveda sprejmemo, da je edini kriterij uspeha filma njegov zaslužek.
