Kot že rečeno, je letošnji festival zaradi okrogle obletnice obložen s številnimi dogodki, ki niso nujno povezani z dogajanji v kinodvoranah na novem Potsdamskem trgu. Eden takšnih dogodkov, ki pa je bil namenjen prav kinodvoranam, je bilo nedeljsko predavanje Normana Fosterja, ta čas enega največjih arhitektov na svetu. Foster, po novem lord, je, poleg tega, da je londonski »hišni« arhitekt (nazadnje je tam naredil Milenijski most), postavil znamenite zgradbe po vsem svetu (letališče v Pekingu, viadukt pri Milloju v Franciji, Hearstov stolp v New Yorku ...), eno najbolj atraktivnih tudi v Berlinu, tukaj čisto blizu: kupolo nad Reichstagom.
Norman Foster naj bi bil torej pravi naslov za vprašanje, kakšna bo prihodnost kinematografov in torej tudi kinematografije; interes za predavanje je bil velik. Bo kino še naprej povezovalni socialni dejavnik ali pa bo v sedanji obliki mrknil in se preselil v stanovanja pred velike plazmatične ekrane, kar se pravzaprav že dogaja? Foster je najprej opozoril na pomembno vlogo Langovega filma Metropolis (1927) pri urbanističnem oblikovanju velikih mest; zlasti azijska velemesta so narejena po vzoru Langove znanstvenofantastične projekcije, je dejal. Potem je pokazal nek ameriški multipleks in se vprašal, zakaj bi kulturni človek prestopil takšen prag. Sicer pa je glede prihodnosti kinematografov optimist. Dobre napovedi je argumentiral s podatkom, da je na Kitajskem in v Indiji število kinoobiskovalcev v zadnjih dveh letih naraslo za 45 odstotkov. Njegov drugi (in neoštevilčeni) argument pa je, da bodo ljudje zmeraj potrebovali povezovalne socialne položaje - in kino bo eden od njih. Prihodnost vidi v velikih večnamenskih dvoranah (za zgled je dal lanski salzburški festival). Pozval je bankirje, naj vlagajo v takšne kulturne ustanove, ameriški filmski akademiji pa je »naročil« (malo za šalo in tudi zares), naj uvede oskarja za najboljšo kinodvorano. - Vseh dvomljivcev ni prepričal, zagotovo pa je podprl optimiste. In odletel nazaj v London.
Sicer pa se je festival že krepko nagnil v drugo polovico. Filmi v glavnem programu so gledljivi, niso pa (razen včeraj omenjene Gosenice, ki je prilezla z Japonske) razburljivi. Takšna sta tudi iranski in turški film, oba sta posnela že uveljavljena avtorja zgodnjih srednjih let. Iračan Rafi Pitts se je šolal na zahodu (oče je Anglež), zato je bilo po zadnjih političnih dogodkih v Iranu logično tiho pričakovanje, da bo njegov zadnji film, ki je tudi financiran z evropskim denarjem, prinesel neko politično stališče. In res ga je, čeprav precej prikrito in nejasno. Film Shekarchi (angleški prevod je Lovec, nemški, in ta se zdi ustreznejši, pa Čas jeze) pripoveduje zgodbo o preprostem nočnem čuvaju (igra ga kar Pitts sam), ki gre v nedeljo na lov, ko se vrne domov, pa ne najde več žene in hčerke. Na policiji mu povedo, da sta umrli v uličnih neredih, v nepojasnjenih okoliščinah. Ta omemba neredov je vse, kar izvemo o političnem stanju stvari v Iranu. Junak gre potem s svojo lovsko puško na bližnji hrib in od tam strelja na avtocesto ter ubije dva policaja. To je očitno vse, kar je lahko ob popolni ignoranci oblasti še naredil za svojo družino. Ko ga dobijo, se izkaže, da je policija dezorientirana in skorumpirana. Film je politični torzo, ki jasno razodeva eno samo stvar: težo nakopičenega besa.
Turški film Bal (Med) pa je zadnji del trilogije, posvečene Anatoliji, ki jo od leta 2007 snema Semih Kaplanoglu. Pozornost je vzbudil s prvim delom Jajce, drugi del, Mleko (2008), je nekoliko slabši, Med pa je najbolj poetičen od vseh. Z dolgimi in počasnimi liričnimi prizori pripoveduje o tem, kako deček, ki se mu pri nabiranju medu smrtno ponesreči oče, spozna, da je v življenju grenkobe več kot medu.
Iz sredine tiskane izdaje Dela