Tiskane izdaje
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je po koncu sinočnjega koncerta 2Cellos na polnem Kongresnem trgu (redarji so, kot so mi povedali po koncertu, ocenili prisotnost osem tisoč ljudi) nenavadno hitro odšel; še pred kulturnim ministrom Urošem Grilcem, ki je bil očitno zadovoljen.
On ni tvegal nič, saj denarja za programe Festivala Ljubljana ne daje skoraj nič in bi mu direktor pravzaprav moral zaračunati vstopnino, Brlek pa tvega vse. Ali je poker dobil, ali je vse izgubil?
2Cellos sta prišla v program skozi zadnja vrata; potem ko so videli, da bi bil prost termin ravno dan po otvoritvi in ko sta glasbenika pripotovala z gostovanja na Portugalskem, kot sta povedala z odra.
Fenomen večera ni bil v tem, da se je proti odru na povabilo glasbenikov usula množica; kot kobilice proti hrani; Afrika!? Ne, Slovenija! 2Cellos imata srečo, da pred leti nista vedela, kaj ju čaka in sta se vzgojila v klasiki, za kar pa je potrebno imeti vse predispozicije, kot jih imajo tudi ostali, od violinistov Vanesse Mae in Nigela Kennedyja, godalnega kvarteta Kronos, pianista Maksima Mrvice...
Biti klasik pomeni, da si absolutni glasbenik z repertoarjem stoletij, poznavanjem stilom in dob, da si muzikalen in imaš vizijo klasičnega solista, ki bi igral Dvořaka, tako kot najbolje v zgodoviti tega koncerta, Mstislav Rostropovič, ki bil bil z našima fantoma, o tem ne dvomim, najmanj zadovoljen, verjetno pa bi, ko bi bil še živ, z njima celo nastopil, morda kar v Ljubljani, ki jo je imel rad; zato je izbral naš orkester Slovenske filharmonije, ko je praznoval sedemdesetletnico s koncertoma v Rimu in španski Valencii!
Čar 2Cellos je, da klasike ne zanikata in je nikoli ne bosta, ker je njun večer sestavljen kot po jedilnem listu in si pri desertu lahko privoščita še šampanjec ali konjak; tu smo videli, da se je glasbena penina z vse bolj omamnim videom in dimom z odra prenašala v avditorij, pa ne le v množico tik pred odrom, ampak vse do uršulinske cerkve.
Čelista Luka Šulić in Stjepan Hauser v tem trenutku poosebljata glasbeno prepričljiv spoj glasbene zgodovine in največjih odkritij dvajsetega stoletja v glasbi, to sta rock in pop, ne pa avantgarda, ki se je že zdavnaj iztrošila, a sama tega ne ve in še manj prizna. Orkester Slovenske filharmonije ni bil le spremljevalec, ampak je nakazal ravno to zgodovino, iz katere glasbenika izhajata; prvotni cilj, zaradi katerega sta vstopila v glasbeni svet, a si ga polagoma začela spreminjati in dopolnjevati, aktualizirati in dosegati lastno identiteto.
Tu sta sedaj na križišču povsem lastnega ustvarjanja, se pravi, da bi postala čista skladatelja, druga opcija je nadaljevanje žanrske večplastnosti, ki je glede na mnoge zgodbe zadnjega pol stoletja (npr. Jimmy Hendrix, kot morda najbolj genialnik glasbenik med vsemi, Michael Jackson, nekoliko manjši, ker je napravil temeljno življenjsko napako; ni sprejel svoje identitete, da je črnec in je na vsak način hotel biti »enak« kot belec, pri 2Cellos še posebej Elton John ...). Ni več bistveno to, da ju je on povabil, ampak od sedaj to, da bosta onadva vabila!
V tem povabilu sam ne vidim konkretnih ljudi, ampak vsebine. Na primer; Bachove suite za solo čelo bi lahko že prihodnje leto na Festivalu igrala v lastni priredbi za dva čelista; to, kar je za Bacha bil notranji monolog, (dvesto let pred Jamesom Joyceom v literaturi!), postane lahko notranji dialog med dvema enako močnima (neverjetno, kako sta si po vrhunski kvaliteti igranja podobna) solistoma, ki si izmenjujeta fraze in jih povezujeta v celoto kot en (sveti zakon?).
Lahko bi igrala še Bachov Koncert za dve violini, prirejen za dva čela, in si celo izbrala hitrejši tempo! Tile njuni accelerandi so na moč »parfumasti«, da že kar zapečejo! Druga opcija je transfiguracija Avsenika, s čimer mislim na vse, kar »pokriva« slovenska narodnozabavna glasba z vso svojo tradicijo. Tretja je slovenska namesto ali ob ameriški in drugi filmski glasbi...
Zakaj bi imeli »rešpekt« pred J. Williamsom in Piazzollo. Četrta vključitev novih domačih in tujih talentov v daljše sestavljene programne. Spomnimo se koncertov Pavarotti in prijatelji na trgu v Modeni! Luciano Pavarotti bi bil prav tako vesel mladega slovenskega in hkrati svetovnega esprija, kot ga v tem času in v pravem trenutku imata in izražata na kar najbolj spontan in preprost, ne »važiški« način, 2 Cellos!
Darko Brlek ne ve, da je poker dobil, še manj pa, ali bo dobitek obdržal, ali pa ga bo v naslednjih igrah pognal! Na srečo pa so gledalci vedeli, kaj bodo dobili; zato so tako množično prišli! In ker niso vsega zapravili, jim je ostalo še nekaj za -drugič!
***
Kljub tehničnim težavam sta 2Cellos razvnela Ljubljano; tudi s priredbo Avsenikove Na Golici.
