Tiskane izdaje
Gostovanja umetnikov iz slovanskega sveta, zlasti Rusije in Belorusije, so na ljubljanskih poletnih festivalih že stalnica tako na opernem, baletnem in simfoničnem koncertnem področju kot v folklori ter zborovski, komorni in solistični glasbi.
To izročilo Ljubljana pravzaprav spoznava že desetletja in niti najmanjšega razloga ni, da ne bi z njim nadaljevali. Slovanski svet se v Sloveniji stika z romanskim in germanskim; Ljubljana je najbolj zahodna prestolnica ogromnega slovanskega sveta in morda mi sami ne vidimo tistega položaja, kot ga opažajo in ko gostujejo pri nas začutijo gosti iz nekaj tisoč kilometrov oddaljenih mest.
Ljubljana je okno v ves evropski svet. To vzdušje medsebojne povezanosti, tudi v okviru Društva Slovenija – Rusija in Foruma slovanskih kultur (s sedežem v Ljubljani), uspešnega delovanja Ruskega kulturnega centra v Ljubljani, ruskega in beloruskega veleposlaništva (njihov veleposlanik nj. eksc. Aleksander Hajnovski je bil častni pokrovitelj koncerta) ... se je pokazalo tudi na zelo odmevnem in toplo sprejetem beloruskem koncertu v secesijski dvorani, kot jo ima le malo starih hotelov v Evropi.
Beloruski državni komorni orkester je pravzaprav godalni, kar v imenu ni omenjeno, a ga sestavljajo sami odlični glasbeniki, po potrebi solisti (kot vodja viol); opazna je izjemna medsebojna zlitost, uigranost, sugestivnost in pripravljenost za vrhunsko muziciranje. K temu pripomore še muzikalni in avtoritativni dirigent Evgenij Buškov.
Zasedba orkestra je 6,5,4,3, 1, kar je malo več kot na primer Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije. Odličnost je izpričal že v prvi kompoziciji Orawa za godalni orkester poljskega pianista in skladatelja Wojciecha Kilarja (1932 - 2013).
V glasbi smo prepoznali sorodnost in celo bližino ljudske melodije nekaterih slovenskih pokrajin, iz česar bi se dalo sklepati, da je slovanska emocija prežeta tudi v sodobni glasbi in ko zavibrira slovanska duša, odpadejo vse pregrade in meje. Kilarja sicer poznamo tudi z naših koncertnih odrov kot odličnega skladatelja iz generacije, ki je svetu po Chopinu dala najžlahtnejše umetniške sadove in darove.
Vrhunec pričakovanj, tokrat zelo upravičeno, je bil solistični nastop Veronike Pradzed na cimbalah v Koncertu za cimbale in komorni orkester v treh stavkih Vladimirja Kuriana (r. 1954) iz Minska. Skladatelj odlično obvlada solistični inštrument, zna pisati zanj kot virtuoz in kot človek glasbene fantazije, ki se ne zgleduje po kakšnih poprejšnjih stilih in šolah, ampak bruha iz sebe svoje ideje, kar smo prepričljivo doživeli v interpretaciji solistke Veronike Pradzed.
Solistka je kot zrasla s svojim inštrumentom; z njim kot da izvaja neko »magijo«, ko se sklanja nad njim v nekakšnem glasbenem »obredju«. Obvlada vse tehnike igranja, vse prijeme, naravo samega inštrumenta, kar je za nas, roko na srce, še precej neznan, razen v Prekmurju, v resni glasbi pa neizrabljen. Tu so Belorusi pokazali svojo glasbeno identiteto, kar je poslanstvo takih enkratnih gostovanj.
Ali je bil dolgi Godalni kvartet v g-molu op. 27 v verziji za komorni orkester Edvarda Griega najboljši izbor za drugi del koncerta, bi se dalo diskutirati. Lahko bi kombinirali s še kakšno belorusko kompozicijo; nič ne bi imeli proti spoznavanju mojstrov iz beloruske glasbene zakladnice. Griegova kompozicija je mojstrsko napisana, tako kot priredba in poudarja kvalitete tako posameznih članov orkestra kot celote, kar je najbrž hotel dirigent Buškov še posebej podčrtati.
Skupaj smo slišali štiri dodatke; najprej je Veronika Pradzed dodala Uro, ki jo je Kurian napisal za ta ansambel in njo kot solistko. Tu je bilo nekaj efektov kot glasbena ilustracija kake risanke, ko se ura na koncu ustavi. Potem smo slišali še enega Griega (Bauerntanz iz Zwei nordische Weisen), Pod milim oknom gruzijskega skladatelja Sulkhana Tsintsazeja in na koncu še, povsem drugačnega, Mancinijevega Pink Panterja. Navdušene stoječe ovacije so sklenile žal edini koncertni večer letošnjega poletnega festivala v Unionski dvorani!
