Tiskane izdaje
Ko je maestro Uroš Lajovic 11. septembra lani dirigiral Shenzhenskemu simfoničnemu orkestru, kitajski violinist Gao Can pa izvajal Ruski ples iz baleta Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega, se je v četrti minuti izvedbe zaslišal zvok, ki se glasbeniku zdi grozljivejši od strela iz puške. Na Gaovi violini je počila struna E.
Nihče se ni vznemiril, ko se je solist obrnil, zamenjal glasbilo s prvo violino za seboj in – kakor da se ni nič zgodilo – dokončal koncert. Kitajski glasbeni kritiki in ljubitelji klasične glasbe so se razpisali o tem dogodku; spraševali so se, kako se počutijo solist, dirigent in orkester, kadar se zgodi kaj takega sredi koncerta, ter primerjali odziv Gao Cana z legendarno zgodbo o tem, kako je Itzhak Perlman odigral celoten koncert na tri strune, ko mu je četrta počila že na začetku koncerta v newyorškem Lincolnovem centru.
Pri tem ni pomembno, ali se je vse, kar je povezano z velikim violinistom in počeno struno, res zgodilo natanko tako, kakor pravijo, toda v reviji Shenzhenskega orkestra je po lanskem koncertu ostal zapisan stavek, ki ga je Perlman pogosto ponavljal: »Včasih je naloga umetnika ugotoviti, koliko glasbe še lahko ustvari s tem, kar mu je ostalo.«
Bakla kitajskega razvoja
Ko se je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja Shenzhen kakor neroden pubertetnik začel razvijati iz majhne in zaostale ribiške vasi v večmilijonsko mesto, so mu pogosto pravili »kulturna puščava« na jugu Kitajske. Postal je namreč gnezdo migrantov, ki so se zlivali v prvo »posebno gospodarsko območje«, ustanovljeno leta 1980.
Njegova naloga je bila kresati iskre in prižgati veliko baklo kitajskega gospodarskega razvoja, zato se je spremenil v velemesto z neštetimi nebotičniki in razkošnimi palačami, zableščale so se tudi njegove avenije, prepolne trgovskih hiš in ekskluzivnih butikov.
Vendar mu je primanjkovalo umetnosti. Kitajskemu partijskemu vodstvu nikakor ni bila všeč ta podoba golega uspeha, pri katerem je bil najpomembnejši dobiček, ustvarjen s poceni delovno silo. Stanje je nekoliko spominjalo na koncert, odigran na eno samo struno. Preostale tri – kultura, umetnost in izobraževanje – so ostale nedotaknjene. Kakor da ne bi obstajale. Kmalu je Shenzhen dobil nalogo začeti igrati na vse štiri strune.
Zato so leta 1982 ustanovili Shenzhenski simfonični orkester in njegova najpomembnejša naloga je bila izboljšati glasbeno pismenost enega od najmlajših kitajskih mest, nato pa se odpraviti na gostovanje zunaj kitajskih meja in krepiti novo podobo azijske sile.
»Biti prvorazreden orkester, ki služi široki javnosti in predstavlja resno glasbo več tisoč domovom in več deset tisoč družinam« – je moto Shenzhenskih simfonikov, za katerim se skriva želja približati domači javnosti tujo klasično glasbo ter hkrati pripeljati na mednarodne odre čim več del kitajskih ustvarjalcev.
Pot do lastne identitete
Razvoj dobrega orkestra je dolgotrajen proces. Shenzhenski simfoniki so potrebovali pet let, da so odšli na gostovanje po državi, nato pa še v tujino. Pot do lastne identitete ni bila lahka. Morali so odkriti svoj prostor v velikanski areni, v kateri so se že zdavnaj pred njimi uveljavili Kitajski državni simfonični orkester, Kitajski filharmonični orkester (nastal je iz simfoničnega orkestra radia in televizije), simfonični orkestri Šanghaja in Pekinga pa tudi bližnjega Kantona. Ko so se shenzhenski glasbeniki začeli uveljavljati, so imeli že nekaj desetletij izkušenj, Šanghajski simfoniki pa več kakor stoletno zgodovino.
Shenzhenskega simfoničnega orkestra ni podpirala samo mestna vlada s svojo blagajno, ki se je polnila zaradi hitro rastočega izvoza, ampak tudi najvišje partijsko vodstvo, ki je hotelo oplemenititi posebno gospodarsko območje s posebno kulturno kakovostjo, vendar je bil začetek kljub temu težak. Orkestru je uspelo zbrati samo trideset glasbenikov, njegove prostore pa so uredili v majhni hiši nasproti mestnega gledališča.
Čisto po naključju je takrat v Shenzhenu gostoval Šanghajski simfonični orkester z dirigentom Yao Guanrongom, ki je bil na vrhuncu kariere v filmski glasbi. Že uveljavljeni dirigent je hotel razširiti področje umetniškega delovanja, Shenzhenski simfoniki pa so si želeli kakovostnega ravnatelja, zato se je Yao leta 1985 preselil na jug, kamor sta ga pritegnila navdušenje mladega orkestra in intuicija, da bo imel prav tu največ svobode za ustvarjanje nečesa novega.
Za tedanjo Kitajsko je bilo novo združevanje več inovativnih pristopov. Yao je moral najprej izbrati petdeset glasbenikov in tako je v kitajsko kulturno palačo zakorakal duh do tedaj neznane konkurence. Člane orkestra je namreč ravnatelj izbiral na avdiciji ter najboljšim ponudil višje plače od navadnih, vendar je od njih zahteval ne samo visoko kakovost, ampak tudi strogo disciplino, motivacijo in odprtost za nove projekte.
Takrat so bili glasbeniki najpogosteje na »državni skledi za riž«, in ker so bili slabo plačani in imeli zanesljivo zaposlitev, so bili na odru pogosto videti kot skupina uspavanih in neusklajenih izvajalcev, ki so otopelo in brezvoljno gledali dirigenta.
Tako so pogosto tudi zveneli. Tisti, ki so igrali v tujini, so po vrnitvi ugotavljali, da so nekateri kitajski glasbeniki boljši od povprečnega Nizozemca ali Nemca, vendar so se sprijaznili s spoznanjem, da je celo najslabši nizozemski ali nemški orkester precej boljši od najboljšega kitajskega.
Prvi kitajski orkester v Berlinu
Yao Guanrong se je odločil, da bo to spremenil. Shenzhenske glasbenike je najprej usmeril k zahtevnejšim poslušalcem bližnjega Hongkonga, Macaa in Tajvana, nato jih je predstavil kritičnemu ušesu Evrope in ZDA. Po letu 1994 so se udeležili več državnih in mednarodnih glasbenih tekmovanj in festivalov ter ponosno dodali v svoj življenjepis podatek, da so bili prvi kitajski orkester, ki je igral v dvorani Berlinske filharmonije ter v Smetanovi koncertni dvorani na Češkem. Poleg tega so bili prvi azijski orkester, ki je leta 2007 nastopil v pariški katedrali Saint-Louis des Invalides, leta 2013 so ga povabili tudi na koncert na sedežu Unesca.
Po sodelovanju z znamenitimi kitajskimi dirigenti (Li Delun, Han Zhongjie, Zheng Xiaoying, Chen Xieyang) in številnimi znanimi glasbeniki (Lang Lang in Li Yundi, če omenimo samo nekatere) so se Shenzhenski simfoniki začeli odpirati tujim velikanom in tako je leta 2008 postal njihov častni glasbeni vodja Christian Ehwald, znameniti nemški dirigent in profesor na berlinskem konservatoriju Hannsa Eislerja.
Nekdanji profesor dirigiranja na državni univerzi za umetnost na Dunaju Uroš Lajovic je leta 2014 postal diamantni umetniški vodja Shenzhenskih simfonikov in pod takšnih vodstvom dveh evropskih velikanov orkester še naprej gradi svoj svetovni ugled.
Ena najpomembnejših lastnosti tega orkestra je posebna pozornost, ki jo namenja kitajskim simfoničnim delom. Shenzhenski glasbeniki vsako leto v svojem mestu priredijo koncert, posvečen lokalnim glasbenikom, zato bodo simfonično pesnitev Nočni privez ob javorovem mostu sodobnega skladatelja Xu Zhenmina izvedli tudi v Ljubljani.
To nagrajeno delo, ki ga je navdihnila pesem iz dinastije Tang, je najboljši povzetek vsega, kar se je dogajalo v odnosu med Kitajsko in Zahodom po tem, ko je misijonar Matteo Ricci leta 1601 cesarju Wanliju podaril klavikord ter tako odprl pot evropski klasični glasbi do kitajskega srca.
Tudi s Sibeliusom (Violinski koncert v d-molu) in Rimskim - Korsakovom (Šeherezada) bodo Shenzhenski simfoniki pokazali slovenski javnosti, kako dolgo pot so prehodili od ustanovitve do danes. Jasno je, da jim je v podzavesti ostala Perlmanova izjava, da je naloga umetnika ugotoviti, koliko glasbe lahko ustvari s tem, kar ima na voljo.
Prav v takšnem duhu je simfonični orkester bistveno dopolnil podobo Shenzhena ter to mesto migrantov in kipeče industrializacije spremenil v pomemben kraj ustvarjanja najbolj izpopolnjene umetnosti.
