Tiskane izdaje
Brez dobrega zvoka ni dobrega koncerta. A kaj vse ga ustvarja? Gre za področje, ki sega od arhitekture do gradbeništva in od kakovostnega ozvočenja do veščega tonskega mojstra.
Ko se je gradilo dvorano v Stožicah, smo se veselili nove večnamenske dvorane za kulturne in športne prireditve. A že koncert Joséja Carrerasa oktobra 2010 je bil akustična polomija. Nič boljše ni bilo kasneje z nastopom Leonarda Cohena (oktobra 2010) in Stinga (junija 2011).
Zapisi so si bili enotni: zvok je katastrofalen. Leta 2011 se je Perpetuum Jazzile nastopu v Stožicah odpovedal zaradi »problema z akustiko«. Takratni upravitelj Stožic, direktor zavoda Šport Ljubljana Roman Jakič, je obljubljal, da bodo težave z akustiko odpravili, za izboljšanje pa bo poskrbel zasebni partner pri projektu, družba Grep.
Naročili so dve študiji, kako izboljšati akustiko in se avgusta 2011 lotili korekcij. V čem je bil problem? Zvok se je odbijal in ta odboj se je slišal. Grep je začel z rekonstrukcijo akustike v dvorani Stožice in odmevni čas iz 9,2 sekunde poskušal spraviti vsaj na dobri dve. Zvok se je sicer izboljšal, a je še daleč od dobrega. Tudi koncert Marka Knopflerja maja 2013 so kritiki uvrstili v »akustično obupno dvorano z nedopustnimi zvočnimi motnjami«.
Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je prepričan, da so naknadne korekcije težko uspešne. »Na svetu ni dvorane, v kateri bi s popravki lahko dosegli ustrezno oziroma normalno akustiko. Skrb za dobro akustiko je namreč esencialno projektantsko in gradbeno vprašanje.«
Dvorani Stožice, ki je delo biroja Sadar Vuga arhitekti, naj bi pri projektiranju namenili dovolj pozornosti pri načrtovanju akustike. Sodelovali naj bi tudi s prostorskim akustikom in predlagali rešitev, ki ni bila dokončno izvedena, ker je prišlo do sprememb pri strehi projekta. Kot je pojasnil Miha Čebulj, takratni vodja projekta, je »osnovna projektna rešitev predvidevala izvedbo akustične strešne perforirane trapezne pločevine.
Izvedena je bila trapezna pločevina brez perforacije, na katero se je (ob naknadni strokovni preveritvi) naneslo akustični obrizg, ki zagotavlja, da je v dvorani možno izvajati poleg športnih tudi kulturno-zabavne prireditve, kot so glasbeni koncerti. Z akustičnim obrizgom na stropu dvorane je dosežena optimalna akustika dvorane.«
A kako sploh narediti dobro akustično dvorano?
Mihael Ramšak in Rok Rudolf iz Laboratorija za toplotno zaščito in akustiko na Oddelku za gradbeno fiziko pri Zavodu za gradbeništvo Slovenije pojasnjujeta, da je po zgrešeni arhitekturni zasnovi in gradbeni izvedbi kasneje mogoče zelo malo popraviti. » Dvorana mora imeti pravo obliko in volumen. Vedeti se mora, kje bo kaj stalo. Šele nato se lahko dodajo korekcije, recimo absorbcijske materiale, dodatne odbojne površine ipd.«
Stožice kot večnamenska dvorana za športne in zahtevnejše koncertne prireditve je po njunem mnenju kompromis, ki sploh ni možen. »V športni dvorani je namreč zelo težko, če ne celo nemogoče, ustvariti dobro akustiko za zahtevnejše klasične koncertne prireditve ipd.« V takšnih primerih se v njej lahko ustvari le znosen zvok.
Stožice je mogoče reševati le tako, da se zvok v dvorani kolikor toliko zaduši in nato ustrezno ozvoči. To se doseže v fazi projektiranja z oblikovanjem naklonov mejnih površin (stropa in sten) ter globine odra. Ker pa ima vsak zvok prisotne tako nizke kot visoke tone, je treba narediti pravo razmerje. Recimo z dodajanjem materialov, ki zvok vpijajo ali pa ga razpršijo.
Ključna namembnost
Namembnost dvorane je torej ključna, kompromisi (recimo športno koncertna dvorana) pa akustiko avtomatično poslabšajo. Tudi niso vse dvorane primerne za vse zvrsti glasbe. Ljubljanska filharmonična dvorana, kjer je ob zadnji prenovi sodeloval Laboratorij za akustiko ZAG s takratnim vodjem laboratorija Savom Volovškom, je dobra akustična dvorana, vendar je optimalna za bolj komorne zasedbe.
Simfonični orkester je zanjo že prevelik, ker je volumen prostora za izvajanje simfonične glasbe premajhen. Tudi na stadionu ali na Kongresnem trgu v Ljubljani ne more biti res dobrega zvoka. »Na prostem je efekt namreč enak, kot če ste v gluhi sobi (recimo v studiju), v kateri stene ne odbijajo zvoke«, sta pojasnila Ramšak in Rudolf ter dodala, da na prostem zato dodajo školjke izza orkestra, da zajamejo zvok in ga usmerijo nazaj proti poslušalcem.
Po njunem mnenju je najboljša akustična dvorana Gallusova dvorana v Cankarjevem domu (na prvo mesto so jo uvrstili tudi glasbeniki, ki so tam nastopili). Sicer pa je primer za dobro akustiko idealno razmerje mer dvorane kot v primeru škatle za čevlje, ki pa seveda ni edino. Najbolj odlične akustične dvorane na svetu so npr. Musikverein na Dunaju, Berlinska filharmonija, Teatro Colon v Buenos Airesu idr.
Gallusova najboljša
Gallusovo dvorano je »izboril« sedanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki je bil v času gradnje programski vodja novega kulturnega centra. Takratni notranji minister Zemljarič je na Rotovnikov apel naročil mednarodni razpis za akustiko in izbrali so rešitve profesorja Lotharja Cremerja iz Berlina, ki velja za enega največjih strokovnjakov za gradbeno in prostorsko akustiko sploh.
Ta je spremenil Ravnikarjeve načrte notranjega oblikovanja dvorane, predvsem kote zidov. Ob prenovi ljubljanske opere sta se zvoka v njej lotila dva beograjska profesorja, Miomir Mijić in Dragana Šumarac Pavlović, ki vodita laboratorij za akustiko na tamkajšni Elektrotehnični fakulteti. Akustični dizajn je v opernih hišah najbolj zahteven, zato so pred obnovo opere naredili fizične modele, na katerih so izvedli merjenja.
Sledile so akustične meritve v prostoru, ki so pokazale, da težave ustvarjajo ne samo geometrija prostora temveč tudi notranja oprema. Same zgradbe prostora se ni dalo spremeniti, so jo pa dosegli v notranji opremi in – v dobro zvoka – odstranili pregrade med ložami.
Iznajdljivost revnejših
Drugi zopet razpolagajo z manj denarja in morajo biti zato bolj iznajdljivi pri rešitvah zvoka v dvoranah. Ko so odprli Kino Šiška leta 2009, je bil zvok zelo slab. Nato so ga celotno prvo sezono korigirali. Kot pravi direktor Kina Šiška Simon Kardum, je bilo ob odprtju že vnaprej jasno, da je zaradi več razlogov nemogoče pričakovati optimalno zvočno izkušnjo.
Prvi razlog je ovalna oz. jajčasta oblika velike dvorane, ki predstavlja enega najtežje rešljivih problemov, drugi razlog je bil v ne dovolj optimirani gradbeni akustiki, tretji pa je bil še ne preizkušeno ozvočenje z vsemi ostalimi tehnološkimi pripomočki.
»Ekipa Kina Šiška s svojimi tonskimi strokovnjaki in z zunanjimi strokovnjaki je že v naslednjih mesecih po predhodnih meritvah ob prazni in polni dvorani poskrbela za popravke (dodatne akustične obloge, perforacija, ponovno umerjanje zvočniškega sistema, optimacija kablovja idr.) in tako dosegla primeren zvočni standard za raznolike dogodke,« je pojasnil.
Cel kup novih, akustičnih prostorov pa je našel in revitaliziral Festival Seviqc Brežice, ki se je usmeril v vrhunske komorne koncerte stare glasbe. Klemen Ramovš, ustanovitelj in umetniški vodja, pravi, da gredo s festivalom v prostore, ki so prepoznavni kot slovenska kulturna dediščina. S tem vzpodbujajo tudi lokalne skupnosti, da naredijo kaj več za njihovo oživitev.
Že štiri leta izvajajo tudi anketo med obiskovalci in po njihovih rezultatih jih kar 30 odstotkov meni, da se za koncert odločajo tudi zaradi prostora. Njihov festivalski rezidenčni prostor je sicer Viteška dvorana na Gradu Brežice, a s koncerti oživili so tudi Grad Mokrice, Štatenberg, desakralizirano cerkev v Kostanjevici na Krki, Grad Ptuj, Grad Pišece, Grad Bogenšperk in še mnoge druge prostore.
Dobre akustične dvorane pa so šele prvi korak k dobremu zvoku. Ko vstopijo vanje bendi različnih žanrov in zahtev, se jih lotijo njihovi tonski mojstri.
Nadaljevanje jutri
