Album tedna: Marilyn Manson, Heaven Upside Down

Ameriška rock zasedba Marilyn Manson, ki maksimizira nespodobnost punka in grotesknost Alice Cooperja, je v bistvu bolj ali manj že nekaj let samostojen projekt njegovega pevca z enakim umetniškim imenom in pa vse pogosteje se spreminjajoče spremljevalne zasedbe. Ta hip sta v skupini še skladatelj filmske glasbe Tyler Bates in bobnar Gil Sharone. Dolgoletni basist skupine Twiggy Ramirez pri snemanju ni sodeloval, kmalu po izidu pa so ga odslovili iz skupine.

Tudi tokratni hvalospev padlemu angelu, Luciferju - prinašalcu luči, je mešanica poganskih in krščanskih mitov in pravljic ter reflekcija kapitalističnega raja, ki je mnogim pravi pekel. Tu bi gotovo lahko zapisali, brez panike Marilyn Manson zagotovo ni strašansko nevaren hudičev učenec, kot RKC ni resnično združba ljubečih do soljudi. Resnice so nekje vmes, med akordi pesmi na singlih s katerima je napovedal svoj deseti studijski izdelek We Know Where You Fucking Live in Kill4Me.

Vendar je to tudi album preizpraševanja o lastni minljivosti, saj tudi odrski liki umrejo kot resnični ljudje, kot se je to med snemanjem albuma zgodilo njegovemu očetu, kateremu je album posvetil. Ne le da je ta album zaznamovala smrt njegovega očeta, saj je bila tudi turneja, na kateri je želel predstaviti album ovirana, datumi pa spremenjeni. Med skokom z odra si je namreč zlomil gleženj, nanj pa je tudi padel velik kos odrske opreme. Mogoče bi se tu dalo potegniti neko vzporednico s podobno provokativnim albumom britanske rockovske zasedbe The Rolling Stones Their Satanic Majesties Request iz leta 1967 in prenekatero nevšečnostjo, ki je sledila.

Na albumu Heaven Upside Down ostaja Marilyn Manson zvest sebi, svojemu glasbenemu in umetniškemu stališču, kar imajo nekateri za vztrajnost, drugi pa za stagnacijo. Zvok je večinoma ostrorockovski, nekoliko laibachovski in na trenutke precej elektronski.