Album tedna: Samba Touré, Gandadiko

Sedmi album malijskega kitarista Sambe Touréja Gandadiko se začne z zvokom puščavskega vetra in nadaljuje v enega najboljših albumov puščavskega bluesa. Njegov prejšnji album Albala, ki je bil močno mednarodno odmeven, je nastal v atmosferi preganjanja glasbenikov leta 2012. Takrat so severni del Malija nadzorovali islamski ekstremisti, tako njegov rojstni kraj Diré, kakor tudi slovito starodavno mesto Timbuktu, kjer živi, ob hkratnem nelagodju, ko je na jugu države v prestolnici Bamako, bil izveden vojaški puč.

Zato je v takratnem albumu Albala povzel ta občutja in izdal svoj najboljši album doslej. Vendar pa je njegov naslednik Gandadiko izdelek na enaki kakovostni ravni, le da je nekoliko bolj optimistično nastrojen. Album prinaša deset pesmi, za katere je napisal besedilo in glasbo. Stilsko je to različen album, kjer poje v svojem jeziku ljudstva Songhaj, Gandadiko pa pomeni dežela suše oziroma požgana dežela, kar jasno pove odkod prihaja.

Samba Touré je leta in leta izpopolnjeval svojo veščino igranja glasbe iz rojstnega kraja bluesa s številnimi malijskimi glasbeniki, med drugim tudi z največjim mojstrom kitare Alijem Farko Touréjem in največjim mojstrom kore Toumanijem Diabatejem.

Album je v Bamaku posnel Philippe Sanmiguel, ki je produciral oba Sambajeva albuma. Ker Samba ni hotel ponoviti otožnost albuma Albala, se je na novem obrnil k upanju in optimizmu. Tako sta skušala s producentom narediti močan album, kot je bil Albala, vendar z večjo raznolikostjo ritmov, razpoloženj in glasbenih odtenkov. Naj je Samba želel narediti še tako optimističen album je tudi ta poln neke tesnobe, čeprav je v primerjavi s prejšnjimi precej bolj plesen in poskočen. Njegova kitara ostaja izvirno rockovska in pričakovano malijska z vsemi peščenimi zrnci, ki sodijo k puščavskem bluesu.

Gandadiko je gotovo eden vzorčnih albumov saharskega bluesa.