Aleš Vovk - Raay: Če visoko letiš, lahko vsaj padeš

Nekateri ga imajo radi, ker ustvarja uspešnice (pri nas in na Japonskem!), ker je glasbeno izobražen producent, ker bo njegova pesem predstavljala Slovenijo na Evroviziji in ker je vedno nasmejan. Drugi mu zamerijo Turbo Angels in njegovo »prilagajanje« potrebam komercialnih radijskih postaj. To dvojnost še nekako razume. Ne prenese pa, kot pravi, žaljivega obrekovanja in neresnic. Zato toži pevko Katarino Malo, ki je javno izjavila, da je na Radio 1 »in celotno njegovo mrežo nemogoče priti – razen če ne privoliš v njihove pogoje in delaš z Raayem«.

Če je res, kar pravi Katarina Mala, imate z radijsko mrežo Infonet očitno nekakšen dogovor?

Jaz v življenju z Infonetom nisem sklenil nobenega dogovora! Imam povsem enake pogoje kot Tabuji ali Muff, ki se tam prav tako vrtijo. In tudi ni res, da imam z Infonetom pogodbo o avtorskih pravicah, kot se govori. Nikoli jim nisem dal niti odstotka v zameno za predvajanje! Ljudje si pač ustvarijo mnenje. Ponavadi so to avtorji, ki nočejo razumeti, zakaj je neka pesem tako uspešna, zakaj se toliko vrti. Ker pač dobro zveni!

Zakaj so potemtakem na Infonetu Katarini za pogoj postavili sodelovanje z vami?

Oni ji nikoli niso rekli, da mora delati z mano.

Torej Katarina laže?

Sodeč po informacijah, ki jih imam od njih, je to neresnica. Če pa nekdo nekoga pohvali in ga nekomu priporoča – kaj je s tem narobe? Tudi jaz komu priporočam avtorje besedil. Ni pa nobenega zagotovila, da se boš na Infonetu vrtel, če boš delal z Raayem. Najbrž predvidevajo, da sem se pač jaz iz njihovih raziskav največ naučil.

Naučili česa?

Glejte: vsak radio ima svoj format. In to sem jaz sprejel. Ne bom se šel kregat na Veseljaka, zakaj ne vrtijo moje r&b pesmi. Ne bom šel na Aktual, ker vem, da tam vrtijo bolj zabavne in hrvaške, in s svojimi komadi gotovo ne bom šel na Radio Študent. Se mi zdi, da mnogi avtorji nočejo sprejeti, da ima vsak radio pač svoj fokus. Jaz pa sem že pred leti prišel na Infonet, ker sem želel, da bi vrteli moje skladbe Nuše Derende, Mance Špik in Turbo Angels. Pa so mi rekli: Raay, poslušaj naš radio, daj zraven svoj komad in boš videl, ali štrli ven. In sem zelo hitro videl, koliko je ura. Dobro sem slišal, ampak nisem znal do tega priti. Iz raziskav sem se naučil, da če bom hotel konkurirati, bom moral izboljšati zadeve. In je trajalo tri, štiri leta, da sem prišel do tega zvoka, in potem se mi je začelo odpirati tudi v tujini. Danes točno vem, kaj lahko s kakšnim zvokom dosežem.

Če je vse tako natančno naštudirano in analizirano, koliko je potemtakem to še umetnost in koliko obrt?

Seveda je to umetnost! Umetnost se vendar dela za ljudi! Kdor ima to za obrt, ne razume, kako se dela, ali pa je to izgovor za neznanje. Vsak zase misli, da dela najboljše pesmi. Naj naredi melodijo in jo da v poslušanje ljudem. Mnogo avtorjev dela po svoje, ne oziraje se na okus radijskega občinstva, hkrati pa tarnajo, zakaj jih radio ne vrti. Treba se je odločiti: če želiš, da tvoja glasba pride do množic, jo moraš narediti tako, da bo množicam všeč. Jaz sem se odločil, da ne bom pisal pesmi, za katere bo samo mojih pet prijateljev reklo, da so hude. Če glasba nima poslušalcev, je zame mrtva.

Katarina pravi še: »Če bi sodelovala z Raayem, ne bi zaslužila nič, prav tako ne bi imela več koncertov. Razen če bi šla pet v nakupovalne centre.«

In prav to je stavek, zaradi katerega sem vložil tožbo. To je žaljiva obdolžitev in neresnica. Neupravičeno je povzročila negativne posledice, saj sem s to izjavo prikazan kot propadel, neuspešen poslovnež, s katerim ni vredno sodelovati oziroma sodelovanje z mano ne prinese nobenega dohodka, kar gotovo ni res. Vprašajte Manco Špik, Niko Zorjan, April, Tinkaro Kovač, Nušo Derendo ali skupino Victory.

Te radijske raziskave potekajo tako, da anketirancu po telefonu spustijo 20 sekund skladbe. Se vam kot izobraženemu glasbeniku zdi, da lahko naključni poslušalec po telefonu v nekaj sekundah odloči, ali je skladba dobra?

On ne odloča o tem, ali je skladba kakovostna. On samo pove, ali mu je všeč in ali bi jo poslušal še enkrat.

Potemtakem bi komadi, kot je Stairway To Heaven skupine Led Zeppelin, težko kdaj postali uspešnice, ker potrebujejo večkratno poslušanje celega komada, da zlezejo ljudem v uho.

Kaj pomeni 20 sekund, ne vem, ampak očitno deluje, če radiem prinaša rezultate v poslušanosti. Zase vem, da če me komad na radiu v 15 sekundah ne pritegne, bom prestavil postajo.

Poslušalci Infonetovih postaj si po teh anketah želijo samo osem odstotkov slovenske glasbe, zato skozi sito pride le peščica slovenskih izvajalcev. Kaj je narobe z drugimi? Menda niso zaželeni rapanje, žagajoče kitare, dolgi solovložki ...

Težko komentiram druge. Smo pa res z Game Over iz pesmi Zdaj grem naprej izrezali del z rapom. Če smo se hoteli vrteti na komercialnem radiu, smo pač morali narediti še posebno radijsko verzijo.

Okej, Infonet je zasebno podjetje, ki ima svobodo oblikovati program po svoje. A ker je navplivnejša mreža, se vam ne zdi, da zavira razvoj nove glasbe in mladih izvajalcev, ker omogoča samo redkim promocijo novih uspešnic?

Ničesar ne zavira. Mene osebno so prav ti njihovi standardi pripeljali do napredka, pa sem bil mlad glasbenik. Nika Zorjan je mlada, April je mlada, Muff so mladi. Ni res, da omogočajo promocijo »izbrancem« – oni omogočajo promocijo pesmim, ki so všeč njihovemu ciljnemu občinstvu.

Zadnje leto uspešno delate za japonski trg. Kako so vas našli?

Prek založbe Nika, ki pri nas zastopa založbo Warner Chappel. V poslušanje so jim poslali pesmi različnih slovenskih avtorjev, med katerimi so se Japonci navdušili predvsem nad mojo ekipo in tandemom Vlašič-Grabnar. V letu in pol sem za njihovega največjega založnika pripravil skupaj z ekipo dobrih 50 skladb, poleti je naša pesem Dance In The Dark pristala na albumu fantovske skupine News, ki je prišla na prvo mesto japonskega pop Billboarda, moj komad je tudi špica najstniške tv-serije Shark, nekaj pesmi se je pojavilo tudi v uspešnih muzikalih.

Ste tako skrbno analizirali tudi japonski trg?

Sem, dva meseca sem samo poslušal, kakšen je japonski pop. Ko so se začeli prvi uspehi, so me povabili na skupno ustvarjanje tako na Švedsko kot na Japonsko. V Tokio sem šel za 10 dni in ustvarjal z najvidnejšimi avtorji njihovega popa. Glasbeno imajo drugačne prijeme, radi slišijo od orkestralnega zvoka do čiste sintetike in trdih kitar ... Način dela pa je povsem drugačen: v studiu sva stala dva avtorja, vsak za svojim sintesajzerjem, in se prepustila toku kreativnih idej tako, da sva se med sabo dopolnjevala. Vmes sva imela tehnika, ki je vsako najino idejo posnel. To je timsko delo, kot ga pri nas ne poznamo. Pri nas se raje drži vsak zase, tam pa so med sabo zelo odprti in delijo informacije, ker je tako bolje za vse.

Kakšen je občutek, ko vidite Japonca z drugega konca sveta, ki ga še niste srečali, kako poje vaš komad v japonščini?

Vznemirljivo je predvsem, ko vidiš 80.000 ljudi na koncertu, bend pa igra tvoj komad.

Kaj pričakujete od nastopa Tinkare Kovač na Evroviziji?

Vsaj šesto mesto v finalu! (smeh)

Zakaj ravno šesto?

Ker je bila doslej najboljša uvrstitev Slovenije sedmo mesto (smeh). Hja, če visoko letiš, lahko vsaj padeš; če letiš pri tleh, ne moreš niti dobro pasti (smeh).