Alternativni prostori glasbenega ustvarjanja

Eksperimenti kulturne samooskrbe v Pinelini dnevni sobi, baru Prulček in Salonu za Eno glasbo.

Objavljeno
30. april 2014 13.05
Tina Lešničar, Zdenko Matoz, kultura
Tina Lešničar, Zdenko Matoz, kultura
Medtem ko se nekateri zavoljo trdnejšega spanca trudijo, da bi kulturni utrip prestolnice­ dokončno zamrl, umetniški duh kljubuje, kjer le dobi priložnost. Z nekoliko domišljije in predanosti se lahko pride do različnih rešitev, kako aktivno podpreti kulturno dogajanje in umetnike. In to precej bolj neposredno, kot je kakšno pobiranje obveznih prispevkov za podporo umetnikom, ki se bodo nekoč porazdelili med (darovalcem za zdaj še fiktivne) najbolj zaslužne posameznike ali skupine. Pri čemer ni znano, po katerih vatlih se bo ocenjevala njihova upravičenost do zbranega ­»tringelta«.

Našli smo tri alternativne prostore, ki vsak po svoje prispevajo k ohranitvi in razvoju glasbene scene, take, kot se za glavno mesto spodobi. Eden je Pinelina dnevna soba. Dejanska dnevna soba mlade družine v meščanski hiši na Erjavčevi, ki se ponavadi enkrat mesečno prelevi v intimno koncertno prizorišče, v katerem si okoli trideset povabljenih gostov z nastopajočimi deli intenzivno glasbeno izkušnjo. Doživetje je tako ganljivo in osebno, da se medijsko pokrivanje dogodka zdi skoraj ­svetoskrunsko.

Mateja Bedenk Košir in Rok Košir, par z dvema majhnima otrokoma, sta se pred dobrimi tremi leti odločila, da bosta vrata svojega domovanja odprla umetnosti. Ker nista mogla na uradni koncert ene svojih najljubših skupin Willard Grant Conspiracy, sta si dva člana zasedbe pripeljala kar v dnevno sobo. Akustičnost prostora sta mesec prej preizkusila z Matejinim bendom Pinela. Povabila sta torej prijatelje in določila obvezen prostovoljni prispevek deset evrov.

Koncert se je odvil v splošno zadovoljstvo, pove Rok Košir, in že kot tretji je k njim prišel Tomaž Pengov, sledili so Chris Eckman, Damir Imamović, Janez Škof, pa tuareška skupina Tamikrest ... do Nece Falk prejšnji mesec. To nedeljo se bo v Pinelini dnevni sobi odvil že 26. koncert (nastopil bo pevec in kitarist Terry Lee Hale, tudi nekdanji član skupine Green on Red). H kakovosti domačega programa gotovo prispeva dejstvo, da je Rok Košir tudi v. d. direktorja Druge godbe.

Vstopnina (oziroma prispevek za glasbenike) je vselej deset evrov, zaradi česar imajo nastopajoči zagotovljenih vsaj dvesto evrov plačila, če prihajajo od daleč, tudi prenočišče in del potnih stroškov. Proračun je torej nekje med 250 in 500 evri na koncert. Ostalo gre za pogostitev po koncertu, ki vključuje hrano in vino. Ker gre za Pinelino dnevno sobo – kajpak pinelo, sicer pa gostje prinesejo tudi kaj s sabo.

»Račun se je doslej izšel, v minus nisva šla in tudi od prvega dne slediva nepisanemu pravilu, da bodo koncerti pri nas potekali toliko časa, dokler bodo obiskovalci prihajali in jih 'pokrili'. Prvič, ko se to ne bo zgodilo, bova nehala,« pravi Rok Košir. Prvotni krog obiskovalcev se je razširil, saj se vsak, ki si želi, lahko vpiše na mailing listo, ki je edini način »oglaševanja«, saj si gostitelja želita, razumljivo, ohraniti nadzor nad tem, kdo prihaja v njuno dnevno sobo. Dejstvo je, da nič od tega ne bi moglo potekati brez dobrih sosedskih odnosov.

Klofuta za kulturno ozaveščenost

Upamo, da jim bo enako simbiotično razmerje s sosedi uspelo ustvariti tudi na Prulah, kjer se trenutno v Ljubljani dogaja velika umetniška akcija, vsekakor pa največja preobrazba nekdanjega Mercatorjevega bifeja vseh časov. Bar Prulček je zadnje leto postal urbano zbirališče umetnikov in umetniških duš od blizu in daleč.

Naveličani presihajoče jazzovske scene v Ljubljani so se glasbeniki s svojo iniciativo zatekli k, kot so mislili, še enemu lokalu, ki ga bo tako ali tako kmalu pokopal interes kapitala. Tokrat je bilo drugače. Na posluh so naleteli pri Davorinu Tucaku, menedžerju lokala na Prulah, ki je videl priložnost v njihovi potrebi po prostoru, v katerem bi lahko brez predsodkov in žanrskih ter ideoloških opredelitev predstav­ljali svoje avtorsko ustvarjanje. Po nekaj večerih z DJ programom so se prijeli tudi sredini jazzovski jam sessioni, ki jih vodi basist Nikola Matošić, po oktobrskem desetdnevnem jazz festivalu pa je stvar eksplodirala.

Klientela lokala se je najmanj trikrat povečala, saj so obiskovalci – ob manku jazz kluba – dobili redko priložnost, da v lokalu prisluhnejo kakovostni živi glasbi. Povezani v zavod Derridas so umetniki začeli kreirati tedensko dogajanje v Prulčku. Srede so rezervirane za jazz, četrtki so obarvani z etno-blues-rock-soul ritmi, ob petkih se v Prulčku pleše na komercialnejše zvrsti, sobote so namenjene avtorskim koncertom različnih žanrov, ob nedeljah pa se vrt pred lokalom prelevi v bazar uporabne umetnosti z ustvarjalnimi delavnicami in razstavami. Od nedavnega oder ob ponedeljkih zasedajo komorne skupine in akustične zasedbe, ki drzno vračajo klasično glasbo v družabno življenje.

Prulčkova okolica je nenehno spreminjajoča se kulisa. V duhu trajnostnega razvoja in oživljanja (agro)kulture krajevne skupnosti vrt lokala obdaja ograja iz recikliranih odpadnih materialov, v koritih rastejo paradižniki, oljna repica in druga zelenjava. V lokalu je ob vsakokratnem obisku mogoče opaziti nov umetniški detajl – od kljuk, narejenih iz vratov kitare, ali barskih stolov iz telesa električnih kitar.

Glasbeni dogodki v Prulčku so bili doslej brezplačni – nastopajoča zasedba dobi približno dvesto evrov na koncert, ob koncu se nekaj nabere tudi v klobuku za prostovoljne prispevke. Zdaj čaka organizatorje prva realna preizkušnja – desetdnevni festival Spomladanski šamar, ki ga organizira zavod Derridas v sodelovanju s sosednjim Plesnim teatrom Ljubljana. Ta bo namreč plačljiv in bo pokazal, koliko so ljubitelji glasbe res pripravljeni podpreti trud umetnikov. Od 1. do 9. maja (datumsko sovpadanje s praznikom dela in dnevom zmage proti fašizmu ni naključno) se bo zvrstilo devet koncertov tujih in domačih glasbenikov, dve razstavi in številne druge umetniške akcije.

Odgovor na »estetski apartheid«

Društvo za Eno glasbo spoštuje tišino in ljubi glasbo. V Ljubljani deluje že kakšno leto, sestavljajo pa ga glasbeniki in poslušalci, ki se vsako soboto ob 18. uri srečajo na internem koncertu v društvenih prostorih v prehodu med Gregorčičevo in Rimsko. Tam prihaja do dragocene izmenjave sporočil in vtisov glasbenikov in poslušalstva, saj je meja precej zabrisana, kajti po koncertu se ponavadi druženje razvije v jam session. Čeprav so koncerti interne društvene narave, lahko vsak postane član.

Janez Križaj, glasbenik, producent in eden od pobudnikov nastanka Salona za Eno glasbo, pravi, da salon ni običajno koncertno prizorišče. »Sobotne soareje, na katerih se člani Društva za Eno glasbo srečujemo, so redefinicija ključnih obredov popularne glasbe: koncertnega nastopa in snemalnega procesa. Gre za praktični eksperiment kulturne samooskrbe. Estetsko ponuja alternativo glasbenemu enoumju, ki ga diktirajo komercialna prizorišča in mediji. Vrednostno je glasbeno samoupravljanje praktični odgovor na 'estetski apartheid', kot ga diktirajo strokovnjaki, ki slovenski javni interes definirajo kot promocijo kulturnega imperializma velikih narodov.«

Dejavnost Salona za Eno glasbo temelji na aktivizmu, prostovoljnem delu in prispevkih članov društva. Rezultati, s katerimi so zadovoljni vsi nastopajoči, se objavijo na youtubu. Ta socialno-ekonomsko-umetniški eksperiment se nenehno razvija in nadgrajuje vprašanje, kako glasbenikom in občinstvu omogočiti čim bolj reprezentativne posnetke s čim manjšimi stroški. Tehnična ekipa se plemeniti s profesionalnimi snemalci zvoka, mojstri luči, kamermani, montažerji, fotografi in drugimi, ki si utegnejo vzeti čas ter deliti znanje in izkušnje v navdihujočem okolju talentiranih ustvarjalcev.

Občinstvo v prostorih za vaje običajno prisluhne v celoti izštekanemu nastopu izvrstnih glasbenikov. Ekonomija deluje na zaupanju, tako da občinstvo društvu in glasbenikom po lastni presoji nameni vsoto za tisto, kar je kdo vzel iz hladilnika, in za glasbeni užitek, ki ga je bil deležen. Intimnost dogodkov je zagotovljena, kajti prostor sprejme komaj trideset ljudi. Zadovoljnost je obojestranska. Občinstvo je priča posebnemu glasbenemu dogodku, glasbeniki pa dobijo kakovostne žive posnetke svoje glasbe ter nekaj denarja za potne stroške.