Američanka Hannah Mancini s slovensko glasbeno kariero

V Sloveniji živeča Američanka Hannah Mancini, ki ima tu družino, si glasbeno kariero še gradi. Najbolj je bila medijsko oblegana, ko je s skladbo Straight Into Love leta 2013 zastopala slovensko nacionalno RTV-hišo na Evrosongu v švedskem Malmöju. Dejavna je v zasedbi Xequtifz, nedavno pa je s producentoma Marcom Grabberjem in Krešimirjem Tomcem ter kitaristom Tadejem Koširjem pod imenom Heron izdala album Momentum.

Prvič sem vas opazil, ko ste pri izvrstnem glasbenem projektu Kisha peli spremljevalne vokale.

Ojoj, kje je že to. To so bili lepi trenutki. Nastop v Stari elektrarni je bil res nekaj posebnega. To je bila moja prva javna glasbena izkušnja v Sloveniji. S pevko zasedbe Anđo Marić sva se veliko družili. Vedela je, da sem pevka, in me je povabila, da odpojem spremljevalne vokale na albumu skupine Kisha.

Nato sem vas videl v precej drugačni zasedbi Xequtifz, ki je neke vrste funky disco jazzy pop skupina?

Bravo, ste eden redkih, ki prav izgovorijo to ime. Z Xequtifz zelo veliko nastopam, vendar so to praviloma nastopi za podjetja, javnih nastopov s to zasedbo pa je zelo malo, mogoče še na kakšni zabavi ali dobrodelnem koncertu. Z njimi rada nastopam, saj uživam na odru.

Zdaj ste v skupini Heron. Kakšen je ta glasbeni projekt?

Heron je po slovensko čaplja. To je izjemno potrpežljiva in vztrajna ptica. Lahko dolgo pri miru čaka, da ujame, kar želi.

Ste tudi vi takšni?

(smeh) To si lahko razlagate, kakor si želite.

To torej ni solo album Hannah Mancini?

V bistvu je to moj samostojni album, saj sem pesmi napisala in jih odpela, je pa tudi skupinski projekt, v kar se je spremenil, ko smo delali v studiu z Marcom Grabberjem in Krešimirjem Tomcem. Počasi smo se spremenili v neko skupino ustvarjajočih. Tako sem spoznala, da to ni Hannah Mancini, temveč da moramo glasbeni kolektiv nekako poimenovati.

Pesmi na albumu Momentum me zvočno spominjajo na zgodnje albume Madonne, saj so polne perfektnih pop melodij in elektronike. Vam je Madonna všeč?

O, zanimivo. Madonna mi je zelo všeč, še posebno album Ray Of Life. Zame je to velik kompliment. Ko je sodelovala s producentom Williamom Orbitom, je bila kot umetnica najmočnejša in najboljša.

Kako je Američanki, ki dela glasbeno kariero v Sloveniji, Evropi? Je lažje ali težje?

Oboje. V Združenih državah Amerike je težje, ker je velika konkurenca ...

... in vsi govorijo angleško.

Seveda in zato bi mi bilo lažje. Malo sicer že znam slovensko, nekaj singlov s skupino Xequtifz sem celo odpela v slovenščini, kot so Bil je ples, Daleč stran in Pazi, da bo prav. Ne, da se hvalim, vendar res zelo dobro pojem v slovenščini. (smeh)

Čeprav je v ZDA več možnosti za glasbeno kariero, je hkrati toliko več ljudi, ki si tega želijo. In uspešen si lahko predvsem, če si zelo komercialen. Tu pa je več ustvarjalne svobode. V Evropi je veliko večja toleranca do glasbene različnosti in ljudje resnično uživajo v različni glasbi in množično hodijo na koncerte. V Ameriki pa je tako, da si ta hip velik, naslednji hip te pa že več ni, in tako v neskončnost.

Kako pomembno je bilo za vašo glasbeno kariero, da ste na izboru pesmi Evrovizije zastopali Slovenijo?

V bistvu je to pomenilo večjo medijsko prepoznavnost in velik karierni skok. Bilo pa je še marsikaj drugega, ustreči moraš določenim komercial­nim standardom in nastopiti na nacionalni televiziji. Take zadeve včasih omejujejo umetnika, ki bi želel narediti kaj drugačnega, hkrati pa je to bila pomembna izkušnja, saj si izpostavljen globalnemu občinstvu. Srečala sem veliko zanimivih ljudi in glasbenikov iz zelo različnih držav.

Vendar resne glasbene kariere ne morete graditi le na tem.

To je res. Mogoče imajo kaj več od tega zmagovalci, vendar kot veste, ni nujno, da so od sodelovanja na izboru pesmi Evrovizije zmagovalci dobili največ. Pogosto se je zgodilo, da je bila kakšna druga skladba večja uspešnica. Zmagovalci pa so preprosto poniknili. Temu nekateri pravijo evrovizijsko prekletstvo.

Imate svojo novo pop skupino, kaj pa zdaj?

Lepo zmerno naprej. Nikoli nisem imela natančnih načrtov, bolj je šlo za to, da sem kot umetnica neke stvari morala dati iz sebe. Ta album je bil kot otrok, ki sem ga preprosto morala roditi. Naprej pa gremo brez pretiranih pričakovanj.