Ana Popović: Oster blues v visokih petah

V svetovnem merilu ni prav ­veliko kitaristk, še manj jih igra blues s tako odločnostjo­ in držo, kot to počne Ana ­Popović. Za glasbo­ jo je navdušil­ oče, saj je že od ­malih nog poslušala blues,­ ki je ­prevladoval v njegovi diskoteki.

Oče in hči sta doma – v majhnem stanovanju v enajstem nadstropju ene od stolpnic v Novem Beogradu – skupaj igrala kitaro, preigravanje bluesovskih standardov pa je dve desetletji kasneje privedlo do plošče Blue Room. Ana Popović­ nam je povedala, da si je vedno želela, da bi skupaj posnela kakšno pesem.

»To sem hotela storiti zaradi­ sebe. Ko sem začela kariero v tujini,­ sem se vedno spominjala najinih različic­ pesmi. Zelo mi je všeč njegov glas, nikjer nisem slišala nikogar, ki bi zvenel kot on. Ker pa je pretirano skromen, se je dolgo upiral, vendar je na koncu popustil in lani sva se lotila snemanja, da bi posnela nekaj skupnega vsaj za njegove vnuke, za družinski arhiv. Ni treba, da izdamo posnetke,­ če ne bodo v redu. Privolil­ je in v ZDA smo v enem tednu posneli­ dvanajst pesmi, ki jih ima zelo rad. ­Sodelovala sva s producentom Jimom Gainesom ­(Stevie Ray Vaughan, Carlos Santana) ter bas­kitaristom Davom ­Smithom in bobnarjem Stevom Pottsom, ki sta igrala s skoraj vsemi­ velikani bluesa.­ Te pesmi root ­bluesa sva nato izdala na albumu Blue Room.«

Pohvale kritikov

Album je v bistvu jam session med hčerjo in očetom, ne več v dnevni sobi, ki sta jo imenovala »blue room«, temveč je narejen na višji, studijski ravni in je med glasbenimi kritiki požel veliko pohval. Glede na to, da je to bila očetova prva resna studijska izkušnja, je rezultat presenetljivo dober. Hči je povedala, da se je v studiu odlično počutil in jih je vse vodil ter jim razlagal, kako in kaj naj igrajo, kot da to počne že vse življenje.

Ana Popović se je okužila z glasbenim virusom, ko je s šestimi leti poslušala, kako oče in prijatelji igrajo v njihovi dnevni sobi. Mama in sestra sta odšli spat, ona pa je sedela z njimi in poslušala. Z dvanajstimi leti je začela igrati kitaro, tudi v slide tehniki. Ker očetovi glasbeni prijatelji niso igrali slide kitare, so jo pogosto prosili, naj z njimi zaigra nekaj pesmi Elmorja Jamesa. Sicer pa so ves čas igrali pesmi, ki so zdaj pristale na albumu Blue Room.

»Veliko smo igrali, kot da smo tik pred nastopi,­ celotne pesmi, kot za koncert. V resnici smo samo enkrat javno nastopili nekje na podeželju. Potem sem z osemnajstimi začela samostojno igrati kitaro in ustanovila svojo skupino, ki je igrala blues.­ Ta glasbena zvrst se mi je zdela ­fascinantna že od malih nog.«

Na album sta dodala nekaj akustičnih pesmi zgodnjega bluesa,­ ker je tako začela glasbeno pot, brez pritiska, da mora napisati svojo pesem. Pravi, da je album, ki ga je posnela z očetom, glasbeno ozadje njenega odraščanja v Beogradu in je zato njen najbolj osebni album.

Vedno se je treba potruditi, da narediš blues pesem, ki je po obliki zelo preprosta, pravi. »Z vsakim novim albumom rinem globlje v blues. Odkar sem začela kariero v tujini, najprej v Evropi, nato v ZDA, se vedno trudim, da imam na repertoarju ali na albumu kakšen zgodnji blues.­ Zame je vedno velik izziv igrati akustični blues. Na naslednjem albumu bom imela še več tega.«

Vsakič se vrne z več izkušnjami

Z očetom ne bosta skupaj predstavljala albuma Blue Room, razen na koncertu v Beogradu, ki je bil pred zagrebškim in ljubljanskim. Nerad nastopa in ima močno tremo, čeprav neupravičeno, je v smehu pojasnila Ana Popović. Zanimivo je, da je ta album zelo uspešen v ZDA in je navdušil mnoge, predvsem kolege kitariste, kot so Joe ­Bonamassa, Kenny Wayne Shepherd, Jonny Lang, Ronnie Earl. Mnogim je žal, da niso naredili česa podobnega. Mogoče tudi zato, ker so zdaj tovrstne družinske naveze v Ameriki zelo popularne.

Povedala nam je tudi, da zelo rada nastopa na Balkanu, saj je tu doma. Odraščala je v Jugoslaviji in pravi, da se v vsaki novi državi počuti domače in dobrodošlo. »Veliko ljudi spremlja moje delo, tudi iz časov, ko sem v Beogradu imela skupino Hush. Vsakič se vrnem z več izkušnjami, vendar sem v bistvu ista oseba, ki je pred dvajsetimi leti šla v svet. Nad Ameriko sem se hitro navdušila. Všeč mi je bila njihova neposrednost in da jim je všeč drugačnost. Da prihajam iz Srbije, se jim je zdelo zelo zanimivo. Ko sem to doživela, sem si dejala, da bom naredila vse, da bom nadaljevala kariero v Ameriki. Vendar pa, ko se vračam na Balkan, ugotavljam, da je tudi tu občinstvo še vedno fantastično. Mogoče ne vedo toliko o bluesu, tako da se ne odzivajo na posebne stvari v pesmih, kot Američani, vendar je balkansko občinstvo zelo čustveno, zato so ti koncerti vedno nekaj posebnega.«