Tiskane izdaje
Vedno sta se mi zdela kot dva različna svetova. Kot tiha voda in ... stari klovn! Ona iz urbanokultnega Videosexa, on tovarna slovenskega agropopa.
A pozor: vse, kar ste si doslej mislili o njem, lahko na glavo postavi njegov dvojni album 63 Special, ki si ga je podaril za 50 let. Bolj kot s prerezom dosedanjega dela z izvornimi posnetki (Martin Krpan, Agropop, Anja Rupel, Alenka Godec, Rock Partyzani ...) preseneti z novim materialom, ki ga je posnel s pevci in instrumentalisti iz večinoma težkorockovskih vod: tako suverenega izbruha s tako iskreno opisano življenjsko potjo od Klinčija ne bi pričakovali. Kot da bi šele zdaj pokazal svoj pravi jaz!
Ta rockovski izbruh je čisto nekaj drugega kot agroetiketa, po kateri vas poznamo! Kje se je doslej skrivala ta žival v vas?
Aleš: Ta preskok je povezan z mojo prvo veliko prelomnico: ko sem sredi 80. let zapustil Martin Krpan in odšel v Agropop. Če se to ne bi zgodilo, bi verjetno v življenju ustvarjal čisto drugačno glasbo.
Saj! Mnogi se čudijo, ko slišijo, da je nekdo, ki je znan kot tovarna slovenskega agro- in plesnega popa, nekoč ustvaril glasbo za tako kultne rockovske komade, kot so Od višine se zvrti, Še je čas in To ni političen song.
Aleš: Agropop je nastal kot čista pubertetniška zafrkancija, še ko sem bil pri Martinu Krpanu. Smešna se nam je zdela delitev na meščane in kmete, ko smo bili pa Slovenci še tri generacije nazaj vsi kmetje. Cel manifest smo napisali, kako naj beseda kmetavz postane pohvala, kot frajer. In v Ljubljani so nas tudi razumeli kot štos, takrat smo ocenili, da bomo trajali največ tri mesece.
Toda na podeželju se je zgodil čisti obrat: tam so verze, kot je »polka naša je kraljica, valček naš je kralj, Slovenec je vladar« (pa še klobase smo dali v besedilo), vzeli zares! Razumeli so jih kot svoje in tako je nastala agromanija. Naenkrat se je vsulo koncertov po vsej Sloveniji, prodajali smo na desetine tisoče plošč. V tistem hipu pa so nas začeli ljubljanski mediji pokopavati: ker to, da si osvojil podeželsko občinstvo, pač ni kultno. Tako smo dobili to etiketo.
Torej ste šli iz Krpana v Agropop zaradi denarja?
Aleš: Ne samo denarja. Pri Krpanih je bila težnja, da se igra manj. Rockovski bendi so takrat že tako pogosto igrali le za klobaso in pivo pred sto ljudmi. Jaz pa sem si želel čim več terena. In stvari so se premikale same od sebe. Takrat smo rekli: to bo trajalo največ eno leto. Pa se je zgodil Milijon, prav v času nacionalnega preporoda, kar nas je poneslo še dlje, celo Halo Tivoli smo napolnili. Po osamosvojitvi smo spet mislili, da nam že zmanjkuje snovi, ko smo se na neki vaji pošalili iz You Are My Sunshine in Ti si moj sonček je postal tak hit, da nas je odneslo še vse do konca 90. let. Ampak za nas je bil Agropop še vedno samo štos. Rock, s katerim sem odraščal, je v meni ostal in je očitno zdaj izbruhnil.
Nova pesem Zate dal bi vse, ki jo odpojeta Sergej Škofljanec (San Di Ego) in Vojo Djuran (nekdanji član Botrov), je verjetno vaš najboljši komad doslej, a se bo, ironično, vrtel najmanj: je namreč prava osemminutna hardrockovska simfonija!
Aleš: Povsem prav imate. Ta plošča nima nobenih komercialnih ambicij. Veste, vse življenje sem večinoma ustvarjal glasbo za druge in večinoma tako, kot je pristajalo njim, in sem si rekel: za 50 pa končno lahko naredim nekaj zase! (smeh)
Pri nekaj komadih se vam povsem zmeša. Kaj je s tisto mešanico heavymetala, Bonance, Apačev, alpskega jodlanja in Škofljančeve interpretacije Iana Gillana?
Aleš: A, Speed Queen! Spet čista zafrkancija. To je pač del mojega glasbenega značaja (smeh). Je pa na plošči tudi nekaj nežnejših stvari, zdaj imava končno duet z Anjo – Ljubezen še živi! (smeh)
... ki bi bil le še en komad za zaljubljene najstnike, če ne bi v njej oba pripovedovala svoje resnične ljubezenske zgodbe, in zato je prav posrečen.
Anja: Aleš mi že dvajset let teži, zakaj snemam duete samo z drugimi, le z njim nočem. Sem vprašala, kaj pa bova pela. Midva bi lahko pela le Kako sva si različna (smeh). Bili smo na morju, ko mi je rekel, da zdaj ima idejo: da vsak od naju napiše svoj del besedila, kako doživlja najino zvezo. Pa sem rekla, okej, naj ti bo, če jih boš imel že ravno petdeset (smeh)!
So vsi detajli v zgodbi resnični?
Anja: Vsi.
Črna bunda?
Anja: Da (smeh).
Pred gimnazijo?
Anja: Da.
Poljub ob Ljubljanici?
Anja: Da! (smeh)
Nekaj let premora?
Anja: Deset!
Kako ste vi kot pevka v urbanih krogih kultnega Videosexa videli Aleša briti norce pri Agropopu?
Anja: To je bilo v letih najinega premora. Bila sem zgrožena. Kaj se pa gre, sem si mislila, kakšna glasba je to?! In zakaj zdaj dela norca iz sebe? (smeh). Ampak danes gledam povsem drugače. Agropop je bil gotovo najboljši štos v zgodovini slovenske glasbe.
Kot avtorski tandem ustvarjata glasbo za različne izvajalce. Se kdaj počutita kot obrtnika?
Anja: Tudi kdaj.
Aleš: Vse življenje večinoma delava trendovski pop. Saj z obrtništvom ni nič narobe, če je dobro narejeno. Nikakor pa ni enostavno. Da nekaj narediš dobro, da ujameš, kar je za pevca primerno glede na njegovo pojavo, in da se to potem tudi prime – tega ne moreš delati z levo roko.
Nečesa pa na novi plošči le ne morem prezreti: sumljive podobnosti z Rock You Like A Hurricane skupine Scorpions v skladbi Rock'n'roll!
Aleš: Možno.
Tako kot ni šlo preslišati Def Leppard v Rokerjih, ki ste jih napisali za Šank Rock. Pazite na pravilo osmih taktov?
Aleš: Ne. Saj tega ne delam zavestno! Čisto normalno je, da če poslušaš veliko različne glasbe, ti tudi kaj ostane v podzavesti, čisto nehote. Saj pravijo, da je bila vsa glasba napisana že v 60. in 70. letih. Danes lahko na radiu v vsakem komadu najdete kaj, kar ste slišali že nekje prej. Danes je že vse reciklaža.
Ste že kdaj dobil kakšno tožbo?
Aleš: Ne.
Koga ste podpisali pod Ti si moj sonček?
Aleš: Podpisal sem tako, kot je navedeno uradno: tradicionalna.
Kaj pravi stari klovn, ko potegne črto pod teh 50 let?
Aleš: Starost je samo številka. Vesel sem, da še vedno funkcioniram, da grem še vedno na koncert z adrenalinom. Poskusil sem rock, poskusil sem pop, folk, naredil sem veliko komadov, morda tudi kakšnega preveč, ampak ne predstavljam si svojega življenja drugače. Najbrž sem imel veliko srečo, da se mi je vse lepo ujelo. Ko je špil, gremo še vedno do konca. Nobene kalkulacije, na kaj vse moram paziti pri teh letih. Samo čas ponovnega sestavljanja naslednji dan je čedalje daljši (smeh).
