Tiskane izdaje
Za mnoge v filmskem in glasbenem poslu je poseben izziv delati v Los Angelesu za visokoproducijske hollywoodske filme. Takšno priložnost je dobil mlad in uveljavljen slovenski skladatelj Anže Rozman. Že pakira kovčke. K sodelovanju ga je povabil trenutno najbolj cenjen skladatelj filmske glasbe Hans Zimmer, avtor glasbe za številne izjemne filme, kot so Levji kralj, Bolje ne bo nikoli, Tanka rdeča črta, Gladiator, Izvor, Da Vincijeva šifra, Vitez teme in drugi.
Ko sva se spoznala pred več kot desetimi leti, ste bili najstniški navdušenec, ki je na domačem računalniku sestavljal elektronsko glasbo. Kako zdaj gledate na glasbo, ko jo poslušate?
Ko poslušam svoje stare skladbe, me ponavadi prevzameta nostalgija in najstniška nedolžnost, ki je seveda zdaj več ne čutim. Z vsakim minulim letom sem pridobil nova znanja. In več ko imaš znanja, bolj se ti zaprejo neke sinapse v možganih. Z znanjem se postavi bariera med zavestjo in podzavestjo. Znanje je pripomoček, ki tudi postavlja svoje okvire. Vedno težje pridem v to podzavestno sfero, kjer obstaja najboljša glasba.
Ko poslušam svoje prve skladbe, ko nisem še nič vedel ne poznal in jih pisal neposredno iz sebe, čeprav ni vse tako, kot bi moralo biti, mi je prijetno, rad poslušam to skladateljsko nedolžnost in iskrenost. Prav tako lahko skoraj za vsako od teh skladb povem, kdaj sem jo napisal in kako sem se takrat počutil.
Začeli ste z učnimi urami klavirja. Kdaj je skladanje premagalo željo po zgolj interpretaciji?
V bistvu sem začel pisati svojo glasbo, še preden sem se začel učiti igrati klavir. Tako je iz želje, da bi lahko igral svoje skladbe, prišla želja, da bi se naučil igrati klavir. Dedi in babi sta imela pianino, na katerem sem pogosto improviziral. Igral zvonove na spodnjih tipkah, pa konje na zgornjih in si nekaj izmišljeval.
Anže Rozman, skladatelj
foto Jure Matoz
Zelo pogosto vprašam, predvsem klasično izobražene inštrumentaliste, zakaj le redke med njimi prime, da bi napisali svojo skladbo. Kakšne zadržke in omejitve imajo v sebi?
Zanimivo se mi zdi, da se ljudem zdi skladanje nekaj metafizičnega, nekaj, česar ne zmore vsak. V vrtcu recimo vsi otroci rišejo. Če bi vse spodbujali k pisanju glasbe, ker je to nekaj tako preprostega kot risanje, bi bilo zelo drugače. Seveda nekateri rišejo bolje, drugi slabše. Vsak lahko riše in prepričan sem, da lahko tudi vsak sklada. K sreči je zdaj v novih pedagoško-glasbenih praksah končno tudi improvizacija dobila večji poudarek.
Zakaj inštrumentalisti ne bi hoteli pisati svoje glasbe? Mislim, da je na eni strani to verjetno strahospoštovanje, da to ni zanje, saj tako ali tako preigravajo skladbe največjih mojstrov. Druga stvar pa je notranja želja, kajti treba je čutiti, tako kot jaz, potrebo po pisanju glasbe. Eni čutijo potrebo po igranju glasbe, jaz pa nimam te potrebe.
Od začetka ste skladali glasbo, tako klasično kot elektronsko in drugih žanrov na računalnik. To je še vedno le praktično orodje, ki vam je v veliko pomoč. Ideja je seveda še vedno vaša.
O skladanju na računalnik moram povedati, da je bila ključna oseba moj takratni sošolec na gimnaziji Jure Matoz, ki me po naključju ravno zdaj fotografira. (Smeh.) Spoznal me je s preprostim, a odličnim računalniškim programom FruityLoops, ki mi je odprl nov svet v načinu skladanja. Skupaj sva bila superunderground elektronski duet Drummer & Eye, za katerega nihče nikoli ni slišal.
Bodo kmalu računalniki skladali skladbe?
To se že dogaja, obstajata dva skladateljska robota, Amper in Aiva. Pri slednjem so čez njegov algoritem spustili vse skladbe Debussyja, Mozarta in Bacha in je zdaj sposoben v njihovem slogu pisati skladbe in se učiti iz svojih napak oziroma popravkov. Zdaj že sklada v lastnem slogu. Je edini robot, ki je v luksemburškem Sacemu vpisan kot avtor in je že napisal glasbo za nekaj filmov.
Srhljivo je, da moramo mi, ki pišemo glasbo za filme, včasih narediti nekaj različic. Robot pa lahko na podobe, in če mu spustijo algoritem čustev, v milijoninki sekunde naredi nešteto različic glasbe za ta prizor. Roboti še ne skladajo povsem samostojno, še vedno morajo imeti človeški vnos. Verjetno bodo nekoč povsem samostojni.
Ko ste pri nas končali glasbeno izobraževanje kot opazen mlad skladatelj, so vas sprejeli na eno najprestižnejših glasbenih izobraževalnih institucij, Berklee College of Music, ki ima od leta 2012 svoj evropski kampus v Valenciji. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
To je bilo gotovo eno mojih najzanimivejših let. Tam sem magistriral iz skladanja za film, televizijo in računalniške igre. Že s preselitvijo za eno leto v Španijo sem se veliko naučil. Ugotovil, kakšne so moje vrednote in kaj mi v življenju res nekaj pomeni. Tam sem pridobil veliko znanja, na voljo pa smo imeli najsodobnejša orodja, studie, najboljše računalniške programe. Večkrat smo tudi snemali z inštrumentalisti.
Prepričan sem bil, da bom prišel tja kot neki brezveznik, da bom najslabši v letniku in se bom plazil za vsemi drugimi. Na koncu se je pokazalo drugače, ne le da sem bil najboljši v letniku, temveč so me na koncu leta sošolci izvolili za najboljšega v letniku. Bil sem tisti, h kateremu so sošolci hodili po mnenje, napotke, popravke. To mi je dalo veliko samozavesti.
Sošolci so bili iz dvaindvajsetih držav in so zdaj moji prijatelji. Sem že bil na nekaj porokah po svetu.
Napisali ste veliko glasbenih del v izvedbi različnih inštrumentalistov. Delate tudi orkestracije. Kako je bilo narediti orkestracijo za simfonični orkester in skupino Laibach, ko so se lotili Prešernovega Krsta pri Savici. Ste imeli kaj treme, ko ste se lotili tega svetega dela slovenske kulture?
To je bil super projekt. Večinoma sem sodeloval z Luko Jamnikom iz skupine Laibach, ki je ta Krst tudi napisal. V čast mi je, da sem sodeloval z najbolj uveljavljeno domačo rock skupino. Celoten proces pa je trajal zelo dolgo. Čeprav je on napisal zasnovo, sem imel pri orkestraciji veliko svobode.
Anže Rozman, skladatelj
foto Jure Matoz
Kakšna je vloga skladatelja filmske glasbe?
To bi pojasnil z anekdoto, ki jo je povedal profesor na Berkleeju. Najameš pleskarja, da ti prepleska hišo z roza barvo. On pa meni, da bi bila lepša, če bi bila modra. In ko prideš iz službe, stojiš pred modro hišo ... Pleskarja odpustiš in mu nič ne plačaš. Če hoče režiser imeti v filmu etno funk epic trance jazz, mora skladatelj napisati etno funk epic trance jazz glasbo. Bolj ko si znan, pogosteje te kličejo zaradi glasbe, ki jo že tako skladaš. V Sloveniji me pokličejo, če bi radi imeli bolj orkestralno glasbo.
Polbogovi filmske glasbe so Ennio Morricone, Nino Rota, Vangelis, John Williams, Howard Shore, Alan Silvestri, John Barry in prvi na lestvici IMDB, Hans Zimmer. Kako ste ga spoznali?
Zgodba se je začela v Španiji. Takrat sem si dejal, da hočem imeti stike s skladatelji iz Los Angelesa, ki delajo za hollywoodske studie. Če hočeš kaj narediti v filmski glasbi, brez hollywoodske izkušnje skorajda ne gre. Tako sem organiziral posebna video srečanja prek skypa, na katerih smo se pogovarjali o ustvarjanju filmske glasbe. V enem letu smo se pogovarjali s kar sedemnajstimi skladatelji.
Hotel sem dobiti tudi Hansa Zimmerja, ker so sošolci rekli, da mi ne bo uspelo. Ugotovil sem, da imava na facebooku sto skupnih prijateljev, in sem ga dodal. Pisal sem mu, vendar je večkrat prijazno odgovoril, da ne utegne, ker dela glasbo za Spidermana ali kak drug film.
Ko smo za končni projekt v Berkleeju šli snemat v Air Studios v London, je vsak študent imel na voljo osemnajst minut s 54-članskim orkestrom. V tem času je lahko vsakdo posnel točno tri minute glasbe. Napisal sem skladbo, dolgo točno tri minute. Šalili smo se, da bo, ko bomo v Londonu, tam tudi Zimmer.
In res. Prvi dan snemanja sta se pripeljala z bentleyjem Hans Zimmer in režiser Christopher Nolan, da bi snemala glasbo za film Medzvezdje. Bila sta zelo jezna in nismo vedeli, zakaj. Zapletlo se jima je z najemom studia in orkestra. Drugi dan snemanja sem ga opazil, ko je sam v mini kantini jedel juho. Šel sem do njega in sva se pogovarjala. Nekaj sem ga vprašal o glasbi za film Gladiator, ki je bila tema moje magistrske naloge.
Mesec dni pozneje sem skladbo, ki smo jo posneli v Londonu, objavil na forumu internetne strani V. I. Control, namenjene glasbenikom, ki pomagajo glasbenikom. Hans jo je poslušal in komentiral, da je 'čudovita, zdaj nisem več tako jezen, ker ste mi prevzeli studio'. Na facebooku mi je napisal, ali se lahko slišiva po telefonu. Ko sva se pozneje pogovarjala, je povedal, da mu je skladba zelo všeč in da ima načrte zame za prihodnost. Naslednjič sva se kar dve uri pogovarjala o Gladiatorju.
Predavali ste na Akademiji za glasbo v Ljubljani, zdaj pa so vas povabili, da bi delali za Zimmerjevo skladateljsko agencijo v Los Angelesu.
Ko sem prišel iz Španije, 2014., sem takoj začel kot asistent predavati na Akademiji za glasbo na povabilo svojega mentorja Janija Goloba in profesorja Marka Mihevca. To je bilo honorarno delo, in čeprav sem užival v delu s študenti, sem vedno čutil, da sem predvsem skladatelj, kar je zelo samoten poklic.
Štiri leta zapored sem se prijavljal na skladateljske delavnice v Los Angelesu, kajti le tam si lahko pridobiš izkušnje s pisanjem glasbe za hollywoodske filme. Nato sem pisal Zimmerju, ali se lahko pogovoriva po telefonu, ker se on raje pogovarja, kot tipka. Ko sem ga poklical, sem ga naravnost vprašal, ali lahko pridem delat k njemu. Bil je navdušen in me povabil, da se srečava po njegovem koncertu na Dunaju, kjer sva se pogovorila in me je spoznal s svojim poslovnim partnerjem Stevenom Kofskyjem, s katerim sta ustanovila Remote Control ter kasneje Bleeding Fingers, skladateljski agenciji s studii.
Vse skupaj zveni zelo preprosto.
Potem se je hitro odvijalo. Odpotoval sem v Los Angeles, kjer sem obiskal te studie in spoznal vse. Dogovorili smo se tudi o pogojih sodelovanja. Moj načrt je bil iti tja kot nekakšen asistent za približno pol leta. Na koncu so mi povedali, da je edina možnost, da pridem k njim kot skladatelj, kar pomeni, da bi preskočil vse tamkajšnje stopničke do tega mesta. To je tam izjema, ne pravilo, in bom takoj imel svoj studio ter mogoče še asistenta. Pogodba je sicer za nedoločen čas, gentlemansko pa smo se dogovorili za dveletno sodelovanje. To je zame veliko časa, kajti ravno sem si doma uredil studio in v Sloveniji mi je zelo udobno delati. Gotovo se bo pozneje dalo sodelovati z Zimmerjem tudi na daljavo. Delati za Hollywood ni moja primarna želja, vendar sem v Sloveniji sodeloval z vsemi, s katerimi sem hotel.
Tu moram dodati: če ne bi bilo glasbe Hansa Zimmerja, me gotovo ne bi toliko potegnilo v glasbo. Ko sem bratu kupil glasbo iz filma Gladiator, sem jo poslušal predvsem jaz.
Bomo kmalu morali napeto čakati, kaj bo pisalo v napovedni špici prihodnjih hollywoodskih uspešnic?
Ha, ha. Upam, da.
