Tiskane izdaje
Aurelio Martinez, ki je nedavno nastopil v Ljubljani, je honduraški politik, pevec, kitarist in tolkalist. Je tudi kulturni ambasador polmilijonskega srednjeameriškega ljudstva Garifuna, ki nima lastne države. So potomci afriških sužnjev in staroselskih Aravakov, ki so v nekaj manj kot 400 letih oblikovali lastno kulturo in jo zdaj želijo ubraniti pred izginotjem.
Pred desetimi leti bi morali nastopiti v Ljubljani skupaj z Andyjem Palaciem iz Belizeja, ki je bil takrat v svetu najbolj znan garifunski glasbenik. Vi pa ste imeli neke težave zaradi vizuma?
Da se še spomnite tega! Zaradi takih dogodkov sem napisal pesem Pelikan. To je ptica, ki svobodno leta naokoli in ne potrebuje ne potnega lista ne vizuma, da potuje iz ene države v drugo, saj sploh ne pozna meja. Mi pa smo si te meje postavili v glavah. Prav bi bilo, da bi bili tudi ljudje svobodni kot pelikan.
Je bil Palacio prvi garifunski glasbenik, znan po svetu?
Menim, da ne. Mednarodni glasbeni projekt o garifunski glasbi smo začeli leta 1999, ko je izšel album Paranda. Sam pa sem že leta 1995 izdal album Lita Ariran Honduras: Songs of Garifuna. Pred leti sem bil tudi prvi garifunski glasbenik, ki je koncertiral na Japonskem. Z Andyjem Palaciem sem se srečal leta 2007 v Hondurasu. Tam smo se zbrali predstavniki našega ljudstva z vseh koncev, tudi z otoka Sv. Vincent, kjer se je začela zgodba našega ljudstva, in pridružil se nam je tudi Andy. Takrat smo se dogovorili za sodelovanje z znanim producentom Ivanom Duranom, ki je posnel mnogo garifunske glasbe, tudi album Paranda. Naslednji album, moj Garifuna Soul, je bil prvi album z garifunsko glasbo, ki se je uvrstil med prvih deset na lestvici glasb sveta. Nato pa smo isti ljudje z Andyem Palaciem naredili album Watina, ki je bil svetovna uspešnica, saj smo moji glasbeniki in jaz del skupine Garifuna Collective.
Album Watina, ki ga je Palacio predstavil v Ljubljani na enem zadnjih koncertov, preden se je prezgodaj poslovil, velja po Amazonu za album številka ena glasb sveta.
To verjetno ni res, sem pa ponosen, ker je ta album v veliki meri tudi moj. S Palaciem sva bila kot brata, čutila sva enak zagon za ohranjanje naše kulture, naše glasbe.
Andy je izvajal glasbo, imenovano punta rock, vaši pa se reče paranda. Kakšna je razlika?
Punta rock glasba je sodobnejša različica garifunske glasbe, saj so v zasedbi še klaviature, pihala in trobila in je bliže mladini, ki jo posluša in nanjo pleše v klubih. Paranda pa je bolj poduhovljena in sofisticirana, je zelo čustven glasbeni slog. Zaradi tega sem svojo zasedbo in album poimenoval Garifuna Soul. To je glasbena zvrst, ki mi omogoča, da se najbolje izrazim.
Producent številnih garifunskih albumov Ivan Duran je dejal, da je zdaj garifunska glasba močnejša in bolj znana po vsem svetu kot kdajkoli prej.
To je res. A moji ljudje so mi večkrat rekli, da sem norec, ker se ukvarjam z njo. Zdaj, po treh desetletjih, me vendarle gledajo kot pomembnega glasbenika svojega naroda. Ko sem bil kot učenec pri znamenitem senegalskem glasbeniku Youssouju N'Dourju, nisem bil povsem prepričan, da je naša glasba tako močna. Ima zelo veliko glasbenih prvin iz zahodne Afrike. Od njega sem se naučil obnašanja na odru, kako uporabiti glas. Je odličen glasbenik, ki je bil tudi družbeno aktiven. V njem sem imel najboljšega mentorja, ki mi je dal orodje in samozavest.
Aurelio Martinez je angažiran glasbenik.
Foto Jože Suhadolnik
Bobni naj bi bili osnova garifunske glasbe, saj so jih svojčas uporabljali za komunikacijo med plemeni.
So več kot to, so simbol naše kulture in poseben kanal komuniciranja z našimi predniki. Garifunski bobni te vedno zelo močno pritegnejo.
Postali ste svetovno najbolj prepoznaven izvajalec garifunske glasbe in kulture, njen ambasador.
Res je. Pri dvajsetih letih sem imel zasedbo, ki je izvajala punta rock. (Zdaj vam bom zaupal eno svojih skrivnosti, zašepeta med smehom, op. p.) Skladal sem predvsem glasbo za ples, vendar so moje pesmi nosile tudi politična in družbena sporočila. Ko so starejši rojaki prišli, da bi se srečali z mano, so bili presenečeni, ko so ugotovili, da sem tak mladenič. Bili so prepričani, da lahko take pesmi piše le nekdo starejši in bolj izkušen.
Že zelo zgodaj sem se osamosvojil, si plačeval šolanje in sem se na ulici tudi veliko naučil od starejših. Nikoli pa nisem popival, nisem se drogiral, saj se da povsem dobro živeti tudi brez tega. Zato sem gotovo lahko dober vzornik mladini. Razlagam jim, da morajo spoštovati starejše, biti prijazni do vseh in tako se bodo sproti naučili veliko dobrega.
Je glasba našla vas ali ste vi našli njo?
Glasba me je našla. Govorim tri materne jezike. Prvi je garifunščina, drugi je španščina, tretji pa glasba. Ali pa je glasba prvi, ne vem točno. Mama je skladala garifunsko glasbo, moj oče je znan kitarist, tudi moj dedek je glasbenik, prav tako številni člani širše družine. Tako dejansko ni bilo druge poti, kakor da postanem glasbenik. (smeh)
Na ovitku vašega novega albuma Darandi je zapisano, da ste se rodili v najbolj oddaljenem in najlepšem garifunskem kraju v Hondurasu. Je to res?
To je res. Plaplaya leži na ozkem pasu med Karibskim morjem in laguno, v nekaj minutah si ali na obali lagune ali na morski obali. Tudi ko potujem, nosim podobe tega kraja v spominu vedno s sabo. Vendar je zdaj precej drugače, oblast je posekala velika drevesa ob obeh obalah.
Koliko globalizacija vpliva na garifunsko ljudstvo in kulturo?
Žal vse preveč. Naša skupnost je živela kot velika razširjena družina. Vsakdo je pazil na vse otroke, kamorkoli si prišel, vedno se je našel krožnik hrane za prišleka. Zemlja ni bila omejena z ograjami. Zdaj se tudi pri nas ljudje vse bolj zapirajo, postavili so ograje okoli svoje zemlje, kar je res žalostno.
Ljudstvo Garifuna je v manjšini v vseh državah, kjer živi. Kako se države obnašajo do njega, se jezik poučuje v šolah, se sliši na radiu, televiziji?
Položaj se razlikuje od države do države. Žalostno pa je, da na honduraškem radiu ne predvajajo garifunske glasbe. Naša vlada namreč nima kulturne politike, ki bi vključevala garifunsko kulturo. Zato je zelo težko biti garifunski umetnik v Hondurasu. Kar je žalostno. Občasno se lotevam tudi komercialne glasbe, da lahko preživim in potem delam tisto, kar želim, torej igram glasbo svojega ljudstva. To je tudi sporočilo naši mladini, da je to dober način ohranjanja naše kulture.
