Bakalina - Žbrejnkl je nujen za zvonjenje

Duet prinaša pisane zgodbe s Tolminskega in širše okolice.

Objavljeno
02. september 2013 13.04
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Iz Čardga na Tolminskem prihaja eden največjih glasbenih biserov letošnje domače glasbene bere, in sicer duet Bakalina s svojim tretjim albumom Žbrejnkl (založba Macefizelj). Žbrejnkl je čardško-tolminski izraz za kembelj, za tolkač, brez katerega je zvon le impotenten lonec. Potence, miselne, duhovne in duhovite, pa obilo premoreta Jani Kutin, pevec in stihoklepec, ter harmonikarka Renata Lapanja. Na novem albumu v dvanajstih izjemnih pesmih ponujata ljubemu slovenskemu narodu tisto, kar je svojčas veljalo za zdravo kmečko pamet. Ta se je večinoma organizirala v stranke, pozabila kmetovati, a je ohranila svojo kmetavzarskost, mentalno provincialnost in hlapčevski odnos do vsakega še tako lenega evrokrata.

Če morebiti pričakujete družbeno angažiranost in besedila brez dlake na jeziku predvsem od kakšnih hardcore in punk skupin, nikakor ne smete preslišati pesmi Bakaline. Udarnost tega eksplozivnega dueta so seveda Kutinova besedila, ki ponujajo eno natančnejših družbenih analiz našega vsakdana. Čeprav so besedila odpeta v dialektu, je to prej dodana vrednost kot pomanjkljivost. Album Žbrejnkl prinaša štiri pakete pesmi, in sicer paket za naslovom tragikamedie (Padiujana štala, Šinfjne, Žbrejnkl), puntarske (Kantrabanti, Pridiga, Bouh nam pažegni), paviedke (Aštler n hudier, Bržmajhtna dekle, A bajli, če si naumn?) in balade (Remuonika, Medwa). Pesmi sira in medu prihajajo z ekološke kmetije pr Križarju in z ekološkega čebelarstva Lapata, s podeželja, tako kot večina pristnih in iskrenih stvari. In vsekakor delujejo zdravilno na vsaj povprečno inteligentnega Slovenca in Slovenko, kajti besedila vztrajno povzročajo nasmehe, ki jih sproščajo hudomušne rime ob živahni spremljavi harmonike.