Tiskane izdaje
Drugi koncert slovitega Gewandhaus orkestra iz Leipziga je zvestim obiskovalcem letošnjega 61. Ljubljana festivala ponudil Beethovnovo Deveto simfonijo v d-molu op. 125.
Dirigentu Riccardu Chaillyju so se pridružili še dunajski zbor Wiener Singverein ter solisti: sopranistka Luba Organášová, Gerhild Rombergert, tenorist Roberto Saccà in basist René Pape.
Po posebnem in globokem doživetju Mahlerjeve Devete simfonije se je zdelo skoraj utopično pričakovati še en tak podvig.
Sprememba je bila očitna
Obiskovalci zgolj drugega koncerta, torej Beethovna, so bili vsekakor bolj navdušeni kot oni, ki so videli oba. Sprememba je bila očitna; ne le v obeh simfonijah, ampak tudi pri koncentraciji ansambla, ki je pri Beethovnu bila že na začetku razrahljana. Orkester je bil v primerjavi z Mahlerjevim manjši, tako v godalih kot pihalih in trobilih (skupaj dvajset glasbenikov manj).
A ne gre le za manjši korpus in manj zvoka, bistveno je, ali je bila interpretacija v celoti doživeta, angažirana, filozofsko blizu Beethovnovemu svetovljanskemu sporočilu, ki doseže vrh v Schillerjevi Odi radosti.
Mislim da ne, oziroma ne dovolj za tako velik orkester, zbor in soliste. Chailly je izbral originalne tempe, kot je poevdal po koncertu, s čimer se je odločil za hitrejšo izvedbo in čeprav piše že v prvem stavku Allegro ma non troppo un poco maestoso, je bilo ravno te maestoznosti manj, kot bi si jo želel.
Nastavek simfonije mora pokazati vso pripravljenost na končno sporočilo; tega glasbenega prologa orkester ni pokazal, ampak je potreboval šele drugi stavek, ki je s sijajnim začetkom; vstopom in odličnim timpanistom šele pokazal, da so se orkestraši v sebi zbrali in začeli igrati bolj zlito, enotno, povezano, čeprav interpretativnega žara z Mahlerjevega večera še vedno ni bilo.
Tretji stavek Adagio molto e cantabile je ravno tako bil premalo speven; Beethoven je tu zelo upočasnil tok svojega razmišljanja, kot da bi se pripravljal na poslednjo odločitev, kaj bo povedal v zadnjem stavku. Kako bo kompozicijsko opravil s svojo namero, da bo človeštvu pripravil slavnostni dan.
Ta slavnostni dan potem res pride in ga doživljamo kot posebno melodično razpoloženje, ne glede na besedilo. Razpoloženje je Beethoven za to simfonijo nosil v sebi dolga leta, ko pa je dozorelo, je bil že gluh in so se v Evropi medtem že zgodile nekatere politične spremembe, kot padec napoleona ... O tem ostajajo mnoge študije, ki pa seveda s samimi izvedbami nimajo nobene povezave.
Deveta, delo za posebne priložnosti
Običajno Beethovnova Deveta najbolje zazveni ob kakšnih posebnih priložnostih, na primer ko so leta 1951 ponovno odpirali Wagnerjevo gledališče v Bayreuthu in je Deveto tam dirigiral poprej slavni dirigent Wagnerja Wilhelm Furtwängler. Deveta je zelo »občutljiva« na kontekst (družbeni, politični, socialni, kulturni...). Nikoli ne zazveni samo kot glasba, čeprav je samo in predvsem glasba! Je mojstrovina, ki jo je Wagner najraje dirigiral, je pa tudi delo, ki te lahko na odru ob povprečni izvedbi razočara.
Riccardo Chailly je dosegel prav dobro, ne pa odlične celovitosti interpretacije; vse bi lahko bilo še bolje, bolj dramatično, napeto, angažirano, z žarom in poletom, z močjo, ki jo je Beethoven bolj sanjal v notranjem sluhu in čutil moč možnega kasnejšega odziva dela v kdo ve kolikih niansah. Beethoven je v sebi bolj čutil dimenzije svojega glasbenega sveta, kot znajo čutiti njega interpreti danes; medtem ko se je pri Mahlerju zdelo, kot da so ga glasbeniki iz Leipziga doživeli kot prenos njegove avtobiografije nase.
Te Beethovnove avtobiografije v totalnosti doživetega v Cankarjevem domu ni bilo. Je Beethovnova Deveta v resnici na prepihu političnih odločitev EU in njenega izbora zadnje že skoraj popevkarske melodije za evropsko himno? Odvisno od sprejemanja in doživljanja slehernega posameznika v dvorani, saj je tu nismo poslušali »politično«.
Zanimiva bi bila primerjava razvoja stila od Mozartovih simfonij in kmalu zatem že bistveno drugačnih Beethovnovih, pa Brahmsovih in Brucknerjevih do Mahlerja, ki se vendarle pokaže kot neprimerljivo monumentalen; ne gluh, ampak gol v razgaljenosti svoje duše. Je Beethoven mislil resno, ali pa si je to bolj želel in nosil v srcu kot svoj pesniški ideal? Nevede in nehote je Beethoven iz klasicizma vstopil v romantiko!
