Tiskane izdaje
Da v državi, z jezikovno in upravno mejo razdeljeni na severni nizozemsko govoreči flamski del in južni francosko govoreči valonski del, gojijo heterogene občutke tudi do glasbe, pravzaprav ni nenavadno. Dvojnost je vrojena v njihovo identiteto. To potrjujejo tudi tri zasedbe, ki so gostovale na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana, saj bi jim na prvi pogled težko našli skupni imenovalec.
Prve zvoke letošnjega festivala so v sredo uvedli Flat Earth Society, bigbendovska zasedba, sestavljena iz generacije glasbenikov, ki je vstopila na sceno v osemdesetih letih. Šola, ki je tedaj močno vplivala na mlade glasbenike, je bila konservatorij v Liègeu, na katerem sta Henri Pousseur in Frederic Rzewski, skupaj z ameriškimi kolegi, kot sta bila na primer Anthony Braxton in Bill Frisell, krojila glasbeni okus generacije.
»Veljali so precej revolucionarni načini poučevanja. Poudarek je bil na sodobni klasični glasbi, hkrati pa so spodbujali raziskovanje elektronske glasbe in poudarjali avtorski izraz,« je povedal Wim Wabbes, ki je kot dolgoletni programski direktor belgijskih glasbenih institucij pomembno sooblikoval tamkajšnjo glasbeno krajino.
Čeprav na petih od osmih glasbenih akademij poučujejo jazz, se nekateri belgijski glasbeniki vseeno odločajo za študij v Ameriki. »Tradicionalni« ameriški jazz, ki ga spoznajo tam, jemljejo zgolj kot enega izmed izrazov, ki jih med seboj spajajo in prepletajo. Tako na primer pihalec Joachim Badenhorst – neposredni potomec linije iz Liègea, ki se je na našem festivalu predstavil z mednarodno zasedbo Carate Urio Orchestra – v svojih skupinah povezuje ameriške in evropske glasbenike, združene v avantgardnih, eksperimentalnih, celo etno glasbenih mešanicah.
Nadrealistične kombinacije
Kolaboracije glasbenikov iz različnih miljejev, estetik in tradicij vnašajo v tako imenovani belgijski jazz raznorodno identiteto. Na evropskih tleh tako nastaja hibrid med ameriškimi koreninami tega žanra in vplivi evropskih stilov. »Mi smo bastardi jazza,« pravi Peter Vermeersch, vodja big banda Flat Earth Society, zasedbe, ki poleg nacionalnega Belgijskega jazz orkestra prejema subvencije od flamskega ministrstva za kulturo.
»Če hočeš preživeti, moraš sprejeti to darvinistično načelo. Gene je treba osveževati, tako rod postaja močnejši.« Ob tej izjavi je takoj jasno, o kakšnem belgijskem humorju govori novinar Guy Peters, ki med drugim dodaja, da je »koncept, ki prevladuje v belgijski umetnosti na splošno – od glasbe do slikarstva, morda ravno ta nadrealizem. Včasih naša umetnost rodi res neverjetne kombinacije.«
Wim Wabbes vidi skupni imenovalec v belgijski glasbeni ustvarjalnosti v njeni trmoglavosti. »Zdi se, da naši glasbeniki nikoli niso dali preveč na pravila in formalne okvire. Delali so po svoje in ob tem rušili ustaljene strukture.« V tem pogledu niso nič drugačni niti Dans Dans, trio, ki je kot ultimativna kurioziteta iz Belgije nastopil v petek.
Člani, vsi jazzovsko izobraženi glasbeniki, so vsak po svoje vpleteni v številne druge glasbene projekte in zvrsti. V avtorskih skladbah in aranžmajih legend, od Roberta Wyatta do Ornetta Colemana in Davida Bowieja, pa med seboj tkejo niti rocka, jazza, filmske glasbe in improvizacije. To delajo tako dobro, da se jih ne branijo ne na rock ne na jazz festivalih.
Zaradi zasedb, kot so omenjene tri, novinar Guy Peters ocenjuje, da je v Belgiji ta trenutek najbolj vznemirljivo obdobje za jazz. Poleg nekaj manjših, nišnih festivalov, v Belgiji potekata dva velika jazz festivala – Gent Jazz in Jazz Middelheim, ki dnevno privabljata večtisočglavo množico s programom, ki vijuga med tradicionalnim jazzom in bolj eksperimentalnimi izrazi. Po državi je raztresenih več klubov, a le peščica med njimi gosti kakšno bolj znano ime.
Peters in Vermeersch se strinjata, da je vsaj v flamskem delu jazzovska scena precej majhna in nepovezana. Vsak se, kot rečeno, po darvinistično bori za svoj obstoj, izdaja glasbo pri majhnih, zasebnih založbah in upa na subvencije, ki jih država šele zadnjih nekaj let širokogrudneje namenja tudi tej glasbeni zvrsti. Natančneje, flamsko ministrstvo za kulturo razdeli glasbi 24 odstotkov svojega proračuna, od tega 66 odstotkov klasiki.
A pod novo vlado je novi minister za kulturo belgijskemu jazzu napovedal svetlo prihodnost, ko se je zavezal, da bo namenjal posebno pozornost temu žanru in glasbam sveta, saj je prepričan, da si ta glasba zasluži posebno mesto.
