Benjamin Clementine: Dokler se na tvoji zabavi ne razstreli terorist ...

Kako ste, Benjamin?

Hm ... tako – tako.

Kaj vas muči?

Ugotavljam, da je za temnopoltega glasbenika, ki sklada glasbo in poezijo tako, da meša različne žanre, raziskuje in skuša biti inovativen, zelo težko: vedno ga popredalčkajo v nek okvir, ne glede na to, kako se trudi biti drugačen. Meni lepijo etiketo jazza in soula – kar sta meni najmanj ljuba žanra! Vedno me primerjajo z Nino Simone in zgolj temnopoltimi umetniki, ne morejo sprejeti dejstva, da sem drugačen. In to le zato, ker sem temnopolt. No, je pa tudi slaba reklama dobra reklama.

Ne zmorete reči: to je njihov problem, ne moj?

Seveda, vedno to rečem. Ampak v resnici mi ni vseeno – ker bodo to, kar nekdo napiše, ljudje prebrali in želim, da imajo pravo predstavo o meni in moji glasbi, ne pa na podlagi nekega ozkega okvira, ki izhaja iz predsodka.

S prvencem At Least For Now ste lepo prodrli na sceno, kaj pa se skriva na plošči I Tell A Fly, ki izide čez dva tedna?

I Tell A Fly sloni na misli, da se nihče v ta svet ne rodi bogat. In varen. Vsak nekje začne in potuje, vsi gradimo. Prišli smo z drevesnih vej v Afriki in najprej smo morali iznajti, kako narediti ogenj iz lesa. In potem smo potovali skozi vso zgodovino do tu, kjer smo zdaj. Vsi smo popotniki in to je bistvo tega albuma.

V skladbi Phantom Of Aleppoville ste izenačili medvrstniško nadlegovanje z vojno v Siriji. Kar drzna primerjava, mar ne?

Seveda. Vojna v Siriji se me je zelo dotaknila, ampak pomislil sem, da če hočem o tem napisati pesem, jo moram povezati z lastnimi izkušnjami. Seveda bo kdo rekel, da to, kar sem jaz doživljal v otroštvu, ni primerljivo z vojno, ampak če te medvrstniško nadlegovanje zaznamuje s travmo, ki se ti v podzavest zasidra za vse življenje, kakšne travme morajo imeti šele otroci, ki se zbujajo vsako jutro z bombami in trupli okrog sebe? Mi to gledamo vsak dan v poročilih, ampak to se nam zdi tako daleč stran, nihče od nas tega zares ne razume, dokler nam nekdo ne postreže z analogijo iz naših lastnih življenj, šele potem se začnemo zavedati. In nadlegovanje in nasilje, ne le med mladostniki, tudi na delovnem mestu in na sploh v odnosih, je to, kar današnjemu človeku povzroča največje travme.

Včasih so vas nadlegovali, se vam posmehovali in se norčevali iz vaše drugačnosti. Danes pa ljudje občudujejo vaš poseben stil muziciranja, oblačenja, obnašanja, nastopanja ... Bi rekli, da ste to svojo drugačnost pretopili v uspeh?

Ja. Verjamem, da se negativne stvari prej ko slej odbijejo in nazaj pride nagrada.

Kdor se zadnji smeje ...

Lahko bi pomislili, da se zdaj jaz smejem, ampak v resnici obžalujem vse, kar se mi je zgodilo slabega. To ni majhna stvar.

Eden vaših najpomembnejših premikov je bila selitev iz Londona, kjer ste imeli dom in družino, v Pariz, kjer niste imeli ničesar in ste bili praktično brezdomec. Kakšna izkušnja je bila to?

Takrat sem ugotovil, da v resnici nimam ne doma ne družine, nikjer na svetu. To je bila največja lekcija. Brezpogojne ljubezni ni. Nekdo ti reče, da te ljubi, pa ti že takoj za tem zarine nož v hrbet. Meni ni bilo težko, ker sem imel občutek, da družine ne briga zame. Ni bilo velike razlike, ali sem v Londonu ali v Parizu.

Rekli ste tudi, da umetnost, predvsem glasbo, v Franciji cenijo bolj kot v Angliji. Zakaj je tako težko dobiti pozornost z zahtevnejšo umetnostjo?

Spomnite se, kako so v starem Rimu pobijali ljudi v gladiatorskih arenah. Levom so jih metali – iz čiste zabave! In danes ni nič drugače. Če ljudi ne zabavaš, ti ne bo uspelo. Nihče ne bo opazil, kaj počneš. Zabava, zabava, zabava … Dokler se na tvoji zabavi ne razstreli terorist – šele potem se zbudiš in začneš razmišljati o svetu!