Tiskane izdaje
Glasbena ikona David Bowie je umrl po 18 mesecih boja z rakom. Eden od največjih pop glasbenikov zadnjih desetletij je bil znan po nenehnem spreminjanju svojega glasbenega sloga in podobe. Svoj 69. rojstni dan pred tremi dnevi je zaznamoval z izidom 26. studijskega albuma Blackstar in se obenem z njim poslovil od oboževalcev.
Bowie, rojen kot David Robert Johnes, je med svojo kariero nenehno eksperimentiral in presenečal občinstvo z novitetami. Od vzpona v sedemdesetih letih se je njegovo delo gibalo od cosmic folka (Space Oddity) in glam rocka (Ziggy Stardust) do soula (Young Americans), plesnega popa in eksperimentov z elektronsko glasbo in sodelovanja z angleškim glasbenikom Brianom Enom (Heroes). Novi vrhunec je bil album Let's Dance leta 1983. Leta 2013 so številni kritiki album The Next Day, prvi po Realityju iz 2003, ocenili kot refleksijo njegovega dotedanjega življenjskega dela.
Zunaj vseh pravil
Blackstar, njegov zadnji album, je šel v drugo smer, zunaj vseh pravil, z njim pa je potrdil status enega najbolj skrivnostnih protagonistov v popularni glasbi. Bowie pogleda ni nostalgično usmeril nazaj, kot na primer v singlu Where Are We Now, ki je spominjal na njegovo berlinsko obdobje. Namesto tega se je odločil za moderne, futuristične tone, ki se upirajo komercialnim pravilom pop industrije.
Album temelji na jazzu, žametnem Bowiejevem glasu, zvoku saksofona, njegovega prvega inštrumenta, in ritem sekciji. Na njem je sedem pesmi, naslovna traja deset minut in govori o smrti ter religiji. Podobna je pesem Lazarus, ki jo je Bowie napisal za istoimensko predstavo Iva van Hoveja. Pesem je prejšnji mesec izdal kot singel in z njo napovedal album.
Ena sama tema
»Vso svojo kariero sem se ukvarjal z isto temo. Obleko je mogoče spreminjati, toda besede in teme, ki sem jih izbiral, so bile vedno povezane z izolacijo, zapuščenostjo, strahom in anksioznostjo. To so najpomembnejše točke življenja,« je dejal v intervjuju za agencijo AP leta 2002. Dejal je tudi: »Najbolj sem ponosen na svoj vpliv na besednjak pop glasbe. Zame kot umetnika je to najbolj pomembno.«
Ugledni glasbeni časopis Billboard je ocenil, da so Bowiejeve nove pesmi polne besa, grenkobe, smrti in ironičnega prikaza modernega sveta. Prav ob njegovem 69. rojstnem dnevu je bil objavljen videospot za pesem Lazarus, psihedeličen in grozljiv, kjer Bowieja vidimo v postelji s prevezo prek oči, na mestu katerih sta gumba. Malo ljudi je vedelo, da ima raka, šele po njegovi smrti je ta video razumeti, kot da v njem napoveduje svojo skorajšnjo smrt.
Besede »look up here, I’m in heaven/I’ve got scars that can’t be seen” (poglej gor, jaz sem v nebesih, imam brazgotine, ki jih ni mogoče videti) v bistvu govorijo o njegovem zdravstvenem stanju in niso zgolj razmišljanje o smrti. Očitno je, da je postelja bolniška, Bowie pa v nekem trenutku začne lebdeti nad njo, kar označuje prehod na drugo stran.
Mediji so se o novem albumu izjemno razpisali, kar samo še potrjuje kultni status fenomena David Bowie. Zanimanje zanj ni pojenjalo, četudi po srčnem infarktu po zadnji turneji deset let ni objavil nobenega albuma. Čeprav v nekem smislu ni nikoli izginil iz središča, je bil in ostaja uganka, kdo je pravzaprav bil David Bowie. Od nekdanjih likov, ki jih je ustvaril v svoji dolgi karieri, se je poslovil v svojem zadnjem intervjuju: »Vsi moji liki so dosegli svoj cilj, zdaj lahko grem v pokoj,« je dejal o umetniških podobah Ziggy Stardust, Major Tom ali Thin White Duke.
Izkoristil vse svoje talente
Na svoji poti od fanta, ki je igral v blues skupinah, do slave svojih otroških idolov Elvisa Presleya in Little Richarda je Bowie izkoristil vse svoje talente, od odličnega občutka za popularno glasbo do izkušenj z avantgardnim gledališčem. Spotoma je postal ena od največjih rockovskih ikon in se vsaj dotaknil skoraj vseh popularnih žanrov od sedemdesetih let do danes.
O njegovi avantgardnosti in ekscentričnosti ne kaže izgubljati preveč besed, saj sta nepozabni. Že leta 1971 je na primer poziral za ovitek svojega tretjega albuma v obleki, potem pa je med promocijsko turnejo v njej dajal intervjuje. Naslednje leto je potrdil domneve javnosti, da je gej, kar tudi sodi v poglavje o njegovem eksperimentiranju in provociranju javnosti.
Nekaj let pozneje je razglasil, da je biseksualen, kar je pozneje nekoliko obžaloval. Za Rolling Stone je dejal, da je bilo priznanje o biseksualnosti njegova največja napaka. Javnost mu niti ni nasedla glede na njegove partnerke in dve zakoniti ženi. Leta 1992 se je drugič poročil in s somalijsko-ameriško manekenko Iman, s katero sta avgusta 2000 dobila hči Alexandrio, ostal do konca.
Igral je v številnih filmih, najbolj opazna je bila vloga v grozljivki The Hunger (1983) režiserja Tonyja Scotta, v kateri sta igrali tudi Catherine Deneuve in Susan Sarandon.
David Bowie je prodal 149 milijonov albumov, BBC ga je leta 2002 uvrstil na 29. mesto stotih največjih Britancev, časopis Rolling Stone ga je uvrstil na 39. mesto stotih največjih rockovskih umetnikov vseh časov in na 23. mesto najboljših pevcev vseh časov.
Njegova smrt je bila takšna kot njegovo življenje. Od oboževalcev je odšel s poslovilnim darilom.
