Tiskane izdaje
Včerajšnji večer v Cankarjevem domu (koncerta bosta tudi noci in jutri) je postregel z vrnitvijo domačega glasbenega fenomena Perpetuum Jazzile. Prerojeni, z več energije kot kdajkoli prej, so v Cankarjevem domu predstavili svoje najbolj sveže vokalno-ekstravagantne stvaritve. Očitno zboru ustvarjalne energije ne pojenjajo – skupaj z nekaterimi starejšimi uspešnicami smo bili priča dve uri in pol trajajočemu glasbenem spektaklu.
Začetki tega a capella zbora, ki v resnici ni zbor, ampak prej nekakšen vokalni orkester, sicer segajo v daljnje leto 1983, vendar je svojo danes vsem znano podobo in ime dobil okoli leta 1999, ko je njegovo vodstvo prevzel Tomaž Kozlevčar. Ta prelomnica je nato kulminirala leta 2008 v priredbi skladbe Africa, ki je zboru prislužila viktorja, milijone ogledov na youtubu in mednarodno razpoznavnost.
Kozlevčarja je leta 2011 zamenjal Šved Peder Karlsson (ustanovni član The Real Group), ki je repertoar še bolj obrnil proti svetovnemu občinstvu, strukturo sestava pa demokratiziral do te mere, da se je naposled tudi sam umaknil v funkcijo mentorja, vodenje pa prepustil v nekakšno samoupravljanje, ki vsem članom omogoča, da dejavno sodelujejo pri snovanju repertoarja.
Polifonija zborovskih sekcij
Pestrost letošnjega sporeda je verjetno rezultat prav te demokratizacije. V razprodani Gallusovi dvorani se je takoj začelo »na polno« – s skladbo Don`t Worry Norveškega dueta Madcon, ki je takoj postregla s prepričljivo polifonijo zborovskih sekcij, pa tudi z raperskim solističnim vložkom. Sledila je še bolj intenzivna točka, v kateri so Perpetuum Jazzile nanizali kar petnajst nemških hitov (npr. Coco Jamboo, 99 Luftballons in Čebelico Majo).
Obraten postopek je veljal pri otroški pesmi Ko si srečen, ki je ostala ena, a v menjajočih se preoblekah – v stilu koračnice, »Elvisa«, reggae Jamajke, oglasnega sporočila in bossa nove. Brazilski melos se je nato nadaljeval tudi z eno od izstopajočih novosti, priredbo brazilske funk skladbe Sai dessa pevke Elis Regine, za njo pa je pred prvim odhodom z odra prišel na vrsto še slovenski ponos, evrovizijska Here for You dua Maraaya, pri kateri pa solistka na žalost ni dosegla glasovne izraznosti Marjetke Vovk.
Nato pa slavni gostje: leta 1962 ustanovljeni, s petimi grammyji nagrajeni The Swingle Singers. Takoj je postalo jasno, zakaj – vokalna perfekcija sedmih pevcev je zamrznila čas, poslušalce pa pognala v do tistega trenutka še neslišan aplavz. Londonska skupina je takoj vzpostavila stik s slovenskim občinstvom in si skupaj s »prevajalcem« iz Perpetuum Jazzila privoščila nekaj šal o pevskih glasovih.
Temu je sledila vrnitev slovenske zasedbe, ki je prvi del koncerta sklenila še s tremi skladbami. Najprej smo slišali avtorsko Ona bo moja, v glasbo preveden boj dveh za eno, nato že legendarno Africo, domiselnosti katere verjetno še vedno ne dosega nobena druga priredba (njena privlačnost je rezultirala v več poskusih nedovoljenega snemanja s pametnimi telefoni), na koncu pa še novi Abba Medley, napeta mešanica hitov švedskih legend.
Vrnitev h koreninam
Vseeno je, tudi glede na odzive poslušalcev, koncert pravi zamah dobil šele v drugem delu. Na začetku le-tega so z uporabo elektronskega klavirja Perpetuum Jazzile malce pogoljufali pri skladbi Let it go iz Disneyjevega animiranega filma Ledeno kraljestvo (kot so povedali, se jim sodelovanje z Disneyjem obeta letos decembra). Sledili sta dve domači točki, najprej priredba »gal-gjurinovske« Srajce ansambla Papir, za njo pa še Belokranjske ljudske pesmi Pastirče mlado, ki nam je dobro znana že iz Magnificove predelave.
Perpetuum Jazzile so oder nato spet prepustili The Swingle Singers, ti pa so najprej s priredbo pesmi Beyoncé Single Ladies (Put a Ring on It), nato z vrnitvijo »h koreninam«, k Bachu (Mala fuga v g-molu), končno pa s priredbo Beatlov (Blackbird) dokončno razorožili zbrano publiko.
Ob vrnitvi Perpetuum Jazzile je sledila skupna izvedba zimzelene Bachove Air on the G string, v poklon nedavno preminulemu ustanovitelju The Swingle Singers, Wardu Swinglu, v ozadju delikatne glasbe pa smo lahko na video projekciji spremljali posnetke »originalnih« Swinglesov iz šestdesetih, ko so svojo pot začenjali prav z jazzovskimi priredbami Bacha.
Perpetuum Jazzile so zadeve nato kmalu spet poživili z Will You Be There Michaela Jacksona, poslušalce pa dobesedno posrkali z novo odlično uspelo priredbo rokerske Footloose Kennyja Logginsa, ki je do miganja v ritmu pripravila vsakogar v dvorani. Privlačnost osemdesetih se je nadaljevala tudi s skladbo Jump (for My Love) The Pointer Sisters, redni del pa se je zaključil z Avsenikovo vižo Kako lepo je biti muzikant, v kateri se Perpetuum Jazzile spustijo, kamor se mogoče ne bi bilo treba.
Okus po nedeljskem kosilu je na srečo popravil bis s priredbo Queenov Donʼt Stop Me Now, letošnja edicija vokalne ekstravagance pa se je v velikem slogu končala z nekoliko manj znano skladbo Minnie Riperton Les Fleur, v skupni izvedbi obeh skupin.
Kljub problemom z ozvočenjem, kljub temu, da vsi solistični nastopi niso bili povsem »čisti«, kljub kakšni ne preveč posrečeni šali in kljub nekoliko (pre)dolgem koncertu, so Perpetuum Jazzile, kot da se v svoji koži še nikoli ne bi počutili bolje, bolj prepričljivi kot kdajkoli prej.
Pomembno je namreč predvsem dejstvo, da ostajajo zvesti svojemu bistvu, ki se vrti okoli iskrenosti in neznanske želje po ustvarjanju glasbe, ki naj še enkrat več navduši zveste poslušalce. Brez slabe vesti lahko rečemo, da so Perpetuum Jazzile v tem pogledu boljši celo od eminentnih gostov iz Londona.
