Brez glasbe ne bi bilo največjih odkritij

Izobraževalni glasbeno-fizikalni projekt Quantum Music združuje na videz nezdružljivo - glasbo in fiziko.

Objavljeno
08. januar 2018 12.25
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Glasba in znanost sta pogosto hodili z roko v roki. Glasba, ki je valovanje zraka, je fizikalen pojav. Prav posebna povezava med fiziko in glasbo se je utrdila v mednarodnem glasbeno-fizikalnem projektu Quantum Music. Pri nas je fiziko in glasbo povezal Janez Dovč, še najbolj s svojo aktualno glasbeno izobraževalno predstavo Tesla. Najbolj tesno pa je glasbo in fiziko, celo njen kvantni del, povezal fizik, matematik, pianist in violinist Albert Einstein.

Mednarodno zastavljeni projekt kvantne glasbe Quantum Music združuje vodilne znanstvenike, inženirje in umetnike z vsega sveta skupaj s profesorjem Vlatkom Vedralom, avtorjem knjige Decoding Reality. Osnovni namen je širšemu občinstvu približati zakone kvantne fizike s pomočjo glasbe. Multimedijski koncept z rušenjem meja med umetnostjo in znanostjo združuje skrivnostna svetova kvantne fizike in glasbe. Z uporabo posebej razvite tehnologije, ki njuna klavirja spreminja v nekaj več kot sintetizator, pianista Sonja Lončar in Andrija Pavlović igrata po zakonitostih kvantnega sveta.

Od rock 'n' rolla do kvantne glasbe

Dragan Novković
je v tem projektu akustik, vsi trije pa so člani beograjskega Centra za novo umetnost, so pa tudi pedagogi. Novković je elektroinženir, dela kot profesor na Visoki šoli za elektrotehniko in računalništvo v Beogradu, profesor avdioinženiringa in akustike. Sonjo Lončar in Andrijo Pavlovića je spoznal v njunih rock 'n' roll zasedbah, sicer pa sta to akademsko izobražena pianista. Zadnjih nekaj let jih združuje projekt Quantum music. Lončarjeva in Pavlović skupaj igrata že 14 let v zasedbi LP Duo. Skupaj sta tudi študirala v Nemčiji kot klavirski duet in tam končala doktorski študij o temi klavirskega dueta in delujeta v različnih sferah umetnosti.

Novković pojasnjuje, da na prvi pogled ni velike povezave med glasbo in kvantno fiziko. Na prvi pogled se zdi, da kvantna fizika in glasba ne moreta imeti ne fizično ne znanstveno kaj skupnega. »Kvantna fizika je raven resničnosti, ki je ljudje sploh ne moremo zaznati s čutili, v nasprotju z glasbo. Kvantni svet je nekaj najmanjšega, kar lahko človek še razume, da lahko obstaja. Ta svet se začne na 0, pa 35 ničel ter nato enica od enega metra, kar je neverjetno majhno. Po tem se človeku zdi, da kaj manjšega ne more obstajati. To naj bi bila ena od meja naše civilizacije. Znanost je to odkrila pred stoletjem in še vedno gleda v to in ji ni prav veliko jasno.«

Bozoni, ki pojejo

Glasba pa predstavlja našo resničnost. Tako rekoč smo »namočeni« v glasbo. In zdi se, da tu ni povezave. Vendar obstaja eksperiment v kvantni fiziki, tem podatomskem delu narave. Ta eksperiment sta v teoriji pred devetdesetimi leti zasnovala Nemec Albert Einstein in Indijec Satjendra Nat Bose. Prvi je znameniti odkritelj teorije relativnosti na ravni univerzuma, ki pa se je ukvarjal tudi s kvanto fiziko. Drugi pa se je specializiral za kvantno fiziko in so po njem tudi poimenovali osnovne delce bozone. »Bose-Einsteinov kondenzat pa je stanje snovi, ki ga zavzamejo bozoni, ohlajeni na temperaturo blizu absolutne ničle. Prvič sta to dosegla leta 1995 Eric Allin Cornell in Carl Edwin Wieman na Univerzi Kolorado v Boulderju z uporabo plina rubidijivih atomov, ohlajenih na 170 nanokelvinov (nK). V takšnih razmerah je velik del atomov padel na najnižje kvantno stanje, na katerem kvantni pojavi postanejo vidni na makroskopskem merilu. Kar sta Bose in Einstein predvidela in kar je eksperiment nato dokazal, je, da ko se materija toliko ohladi, se velika skupin atomov, kar je prava gora za kvantne fizike, začnejo obnašati kot en kvantni sistem.

Tako ohlajeno materijo nato obsevajo z laserji, nakar ta snov začne vibrirati in v tem Bose-Einsteinovem kondenzatu nastajajo mehanični valovi. »Ko pa imate mehanično valovanje kjerkoli, je to zvok. In naš projekt prepletanja znanosti in glasbe izhaja ravno iz tega zvoka, kajti če bi v tem kondenzatu obstajalo kakšno majhno kvantno uho, bi ta zvok slišalo. Imamo pa tehnologijo, da lahko tisto, kar bi se tam slišalo, prevede v našo resničnost in to tudi povsem zares slišimo. To je bilo naše izhodišče,« pojasni Novković.

Kvantni svet sestavlja in skupaj drži naš svet. To je zelo miniaturna raven, kjer se srečajo osnovni gradniki narave. Tako gre vsako sekundo skozi nas na stotine kvantnih delcev, kot da smo ena velika praznina. Pravzaprav smo v nekem dežju teh delcev. Tako smo povezani z ostankom vesolja in nekatere informacije zagotovo dobivamo tudi prek kvantnega sveta, ne da bi to sploh vedeli. Tega se ne zavedamo, vendar lahko predvidevamo, da je kvantni svet, kakor tudi naš svet, del celote istega vesolja.

Melodije podatomskega sveta

»Ta projekt pa je poskus, da bi na neki način estetizirali te kvantne oblike in da bi jih ljudem približali s pomočjo glasbe. Kvantni fiziki se ukvarjajo s stvarmi, ki so bistvene za civilizacijo, ki iščejo odgovore na vprašanje, zakaj pri vsem tem gre. Iščejo osnovne gradnike vsega, kar je. Ker večini ljudi kvantna fizika ni blizu, je kvantnim fizikom pomembno, da približajo ta svet širšemu občinstvu, zato smo tudi pripravili tovrstna glasbenoizobraževalna predavanja, kjer se prepletata glasba in znanost. Običajno se s tem ukvarjajo vizualne umetnosti, mi pa smo se tega lotili še z glasbene plati. Kvantni fiziki imajo radi glasbo, večina kvantnih fizikov so tudi glasbeniki in so zelo radi privolili v sodelovanje pri tem razvijajočem se projektu, kako z glasbo približati občinstvu kvantno fiziko,« so še poudarili sogovorniki.

In eden velikih ljubiteljev glasbe med fiziki je bil Albert Einstein, čigar mama je bila pianistka in ga je že kot otroka učila igrati klavir, kasneje pa se je še učil igrati violino. Sprva je oboževal klavir, ko pa je kot najstnik odkril Mozartove violinske sonate, se je popolnoma posvetil igranju violine, ki jo je igral vse življenje. Igral je zase, za družinske člane in zelo rad tudi javno. Vsekakor pa je najbolje razmišljal, ko je igral violino.

Melodije vesolja

O Mozartovih melodijah je Einstein zapisal, da »so te tako čiste in popolne, kot da so bile večno prisotne v vesolju in so le čakale, da jih odkrije mojster«. Mozarta je imel za nekakšnega glasbenega fizika, ki je našel prav posebne zvoke v najbolj kozmičnem bistvu harmonije. Einstein je svojo violino, ki ji je dal ime Lina, imenoval za svoje največje veselje v življenju. Sicer pa je Einstein zelo spoštoval tudi Bacha in Beethovna. Bach je bil tako in tako eden najboljših glasbenih matematikov, rad se je tudi podpisoval pod svoja dela, kjer je z notami občasno zapisal svoj priimek. Velja pa tudi za prvega skladatelja, ki je napisal računalniški program, še pred nastankom računalnikov, kar je njegovo življenjsko delo Umetnost fuge. To delo je izvedla in tudi posnela slovenska skupina Laibach.

Einsteinova druga žena Elsa, sicer njegova sestrična, pa je povedala, da se je vanj zaljubila že kot otrok. »V Alberta sem se zaljubila, ker je igral Mozarta tako zelo lepo na violino. Igral je tudi klavir. Glasba mu je bila v veliko pomoč, ko je razmišljal o svojih teorijah. Šel je v svojo delovno sobo, se vrnil in udaril nekaj akordov na klavir, si nekaj zapisal in se vrnil v svojo sobo.« O glasbi pa je sam povedal: »Če ne bi bil fizik, bi verjetno bil glasbenik. Razmišljam v jeziku glasbe. Živim sanjarjenje v glasbi in svoje celotno življenje vidim v glasbenih okvirih. Največ veselje v življenju mi je prinesla glasba.«