Pred davnimi časi se je 16-letni Miha zatreskal v 14-letno Chantal. Med Slovencem in Nizozemko so deset let romala dolga pisma, ki so ljubezen ohranjala živo, dokler ni lepega dne dozorela v spoznanje, da si zasluži svoj prostor pod soncem. Še zdaj, ko je Miha uspešen in priljubljen glasbenik, Chantal pa dela na glasbeni založbi Celinka, se, ne glede na vzpone in padce, ponosno sonči na njem in pogreje vsakogar, ki se znajde v njeni bližini.
Kako gre torej zgodba o prvem srečanju, ki jo bosta pripovedovala svojim otrokom in vnukom?
Chantal: Spoznala sva se na morju, v kampu Koversada, kamor smo s starši zašli po naključju. Oče je v Avstriji zgrešil odcep za Italijo, kamor naj bi šli na počitnice, mama pa je samo pogledala v svojo veliko knjigo zemljevidov, kjer so bili zbrani vsi kampi v Evropi, in se mirno odločila, da gremo na Hrvaško. Vozili smo se že dva dni in se nam ni ljubilo obračati, na mejah se je čakalo, pa smo šli poskusit – če nam ne bi bilo všeč, bi šli pač naprej. A nam je bilo in tako sva se spoznala z Miho.
Je bilo usodno od prvega trenutka naprej?
Chantal: Daleč od tega, vsaj zame.
Gušti: Mene je absolutno zadelo! Ko sem jo prvič videl, me sploh ni opazila, ker se je pogovarjala z nekom zraven, meni pa se je zdelo, da tako lepe punce še nikoli nisem videl! Samo gledal sem jo, ona pa nič, prav moral sem nekaj storiti. Zbirali smo se zvečer na terasi kampa, kjer je igral ansambel, podnevi pa na bazenu, ker je bilo bolj frajersko kot na plaži, da smo si na jasnem. Čez nekaj dni sem jo prvič poljubil... Potem pa je šla domov in v spominu mi je ostala kot nekaj najbolj posebnega na svetu. Čisto zmešan sem bil od njene bele polti in temnih oči, las, Chantalin oče je namreč iz Indonezije, zato je po njem podedovala eksotične, aziatske poteze.
Ampak to ni bila doba interneta in mobitelov, kako sta nadaljevala?
Gušti: Začela sva si pisati pisma, še vedno jih imava spravljena, ona moja in jaz njena. Chantal se ni nikoli več vrnila tja na morje, jaz sem šel svojo pot. Naslednjih deset let se nisva več videla.
Chantal: Sva se enkrat vmes, ko si prišel na Nizozemsko, ker v igri namreč nisem bila samo jaz, ampak še kakšna druga nizozemska simpatija. To je bil enkrat v 90. letih, preden si šel v vojsko. Lepega dne me je poklical in rekel, da stoji na naši železniški postaji, kaj zdaj?
Takrat gotovo niste bili več tako ravnodušni?
Chantal: Nisem, seveda, nekaj se je dogajalo (smeh). Obema. Je pa res, da nisva vedno gorela od ljubezni, nekatera od teh pisem so čisto prijateljska in vsakdanja, poveva si, kaj delava in podobno.
Gušti: Včasih pisma ni bilo po eno leto in sva živela drug mimo drugega, ona je imela fanta, jaz dekle. Potem pa sem zaradi nje, prav zaradi njene lepote, ki je nisem mogel pozabiti, za Big foot mamo napisal komad Črni tulipan. Videospot je snemal Tomaž Štrucl, ki mu pesem sploh ni bila všeč, najina zgodba pa zelo, zato si je zaželel, da Chantal pride sem in nastopi. Začela se je akcija, Chantal se je s takratnim fantom ravno preselila v drugo stanovanje, klicaril sem, najprej se je oglasil ta fant, šele v tretje sem dobil Chantal, a me je bila na srečo zelo vesela. Povedal sem ji, da ne prihajam, ampak da naj pride ona, ker jo potrebujemo za videospot, in da ima tri dni časa, da se odloči, drugače moramo poiskati drugo dekle. Poklicala je takoj naslednji dan in rekla: »I'm coming.«
Prišla in ostala?
Gušti: Prišla in spet prižgala iskrice. V Portorožu na pomolu je po dolgem času spet padel »prvi« poljub. Od tam naprej so šle stvari s svetlobno hitrostjo.
Sta se v teh desetih letih pisanja pisem sama sebi kdaj zdela smešna, nenavadna, da vztrajata? Kaj so o ljubezni na daljavo rekli starši?
Chantal: Nama se je vse zdelo popolnoma normalno, morda le nerealno.
Gušti: Preveč pravljično. Posneli smo spot, ona se je vrnila na Nizozemsko, še na Brnik sem jo odpeljal, jaz pa v tunel – takrat sem poleg glasbenika opravljal poklic geodeta in sem meril predore.
In?
Gušti: Pismo sem dobil, kaj pa drugega, v katerem je pisalo, da sem ji čisto zmešal glavo in da zdaj misli samo še name. Vedel sem, da je to trenutek, ki ga ne smem zamuditi, kar takoj sem jo poklical. Novo leto sva skupaj preživela na Nizozemskem, potem se je kmalu preselila sem.
Chantal: Starši so me vedno podpirali. Že moj oče se je z vso svojo razširjeno družino pri desetih letih preselil iz Indonezije na Nizozemsko, zato pri nas ni bilo nikoli pritiska, da bi morala življenje preživeti tam. Moji so vse skupaj dojemali, kakor da bi šla iz Amsterdama živet v Rotterdam.
Gušti: Dejstvo je, da gredo Nizozemci veliko lažje živet drugam kot Slovenci. Jaz sem se, na primer, rodil v tej hiši in živim v tej hiši. Težko bom tudi šel iz nje, kar ostal bom (smeh). Zelo rad potujem, ampak še rajši se vračam domov, tu je moj emocionalni epicenter. Chantal tega nima v sebi.
Ste težko preklopili?
Chantal: Bila sem študentka komunikologije, pisala sem diplomo o Sloveniji, malo sem raziskovala, zelo fino sem se imela, pravzaprav ni bilo nobenih drastičnih sprememb.
Je bilo to obdobje romantike ali prilagajanja?
Chantal: Oh, romantike, seveda! To so bili neznansko lepi trenutki. Cele dneve sva ležala v postelji, zvečer sva šla ven, z bendom smo šli malo naokoli...
Gušti: No, Chantal je po pol leta zanosila, in ko se je rodil otrok, je prišla, uh, velika streznitev. Šok! Konec je bilo poležavanja zjutraj in lagodja, svet se je nenadoma obrnil na glavo, odgovornost je potrkala na vrata. Kar nenadoma sva bila res mož in žena z vsem, kar spada zraven, stopila sva v kalup.
Chantal: No, v resnici je šlo za razpad sistema. S Krisom, najinim prvorojencem, sem se za eno leto celo odselila, z Miho si sploh nisva več gledala v oči. Bilo je težko, ampak nisem taka, da bi se v življenju nenehno obremenjevala s tem, kar je bilo, kar bi lahko bilo, kar še bo... Poskušam sprejeti stvari, kot so.
Kaj je bilo najtežje?
Gušti: Zame odgovornost, ki ji ne moreš pobegniti.
Chantal: Zame pa to, da imam namesto bleščeče akademske kariere, ki sem jo že uspešno začenjala na fakulteti, družino.
Kdaj sta prebolela otroške zakonske bolezni?
Gušti: Po petih letih se je rodil Maks, ki ga nisva načrtovala...
Chantal: Ti nisi, jaz sem ga kar načrtovala.
Gušti: No, ja, ko se ženska odloči, nimamo moški kaj. Prav spomnim se, kako mi je povedala, da bova imela še enega otroka – če rečeš A, moraš reči še B.
Chantal: Pa sva rekla še C...
Kar sem z receptom za reševanje krize!
Gušti: Nimava navodil, vsaka zgodba se piše po svoje. Mislim, da mora v krizi vsak stopiti dva ali tri korake nazaj in se resno vprašati, ali si želi ostati ali ne. Nekatere težave ostanejo, tudi če greš narazen, s tem nič ne rešiš, se bodo pač pojavile drugje. Če si sam, pa ni zanimivo. Včasih si vzamem kakšen petek zase in si mislim, da sem spet star 16 let, ampak zjutraj se zbudim v resničnost in jo živim naprej. In na odru se fino izživim, glasba me zelo rešuje, da lahko gojim tega najstnika v sebi.
Je kar nujno, kajne?
Gušti: Zelo. Nekdo ga zna, nekdo ga hoče, drugi noče, nekateri se ga sramujejo, vsak po svoje. Moram reči, da je Chantal zelo razumevajoča, ker je ugotovila, da je tako bolje, čeprav se včasih ne strinja.
Chantal, kako vam to uspeva?
Chantal: Veste kaj, to niso ravno kompromisi (smeh), to preprosto tako je. Midva se ne posvetujeva o vsaki malenkosti, sva bolj samostojna kot partnerja. Ne vprašam hitro, ali ti je prav, če..., ampak ga postavim pred dejstvo, nekako tako kot on mene.
Gušti: Reče, tole steno bom prebarvala v rdečo, pa rečem prav. Tole pa v vijoličasto, pa rečem prav.
Chantal: Ampak... Saj je skoraj ni stvari, ki je Mihi ne bi mogla oprostiti. Trikrat sem se odločila za to, da bo oče mojih otrok, tako da očitno bo nekaj na tem. Morda sem vmes izgubila kompas, nisem vedela, kaj imam, vendar sem ga nekje, nekoč izbrala. In da ne govorim, kako lepe otroke imava!
Ste ganjeni, Miha?
Gušti: Absolutno (momlja). Vsi pravijo, kako mi uspeva pisati o ženski duši, ampak ko slišim takšne stvari, vidim, da sem čisto avt.
Chantal: Si »desc«.
Gušti: Ja, sem. Všeč mi je, da je v meni nekaj mačoističnega, čeprav se ne opazi ves čas. Sploh ker pri nas jaz pomivam posodo.
Chantal: Miha je v bistvu zelo družinski človek. Čeprav je glasbenik, je več doma kot mnogi drugi očetje.
Vas vročekrvne oboževalke kdaj skrbijo?
Chantal: Če gre za vreščeče 16-letnice, ne. Miha ima zelo določen profil žensk, ki so mu všeč, natančno vem, kdaj moram odreagirati.
Poznata pa se.
Gušti: Jaz ne vem tako natančno, kateri moški so všeč Chantal. Dostikrat me preseneti, ko za koga omeni, da je simpatičen, kar zazijam. Ne sledim ji (smeh).
Ali obstaja še kaj, kar bi drug pri drugem spremenila?
Gušti: Ja, teh stvari je ful.
Chantal: Ful, ampak že veva, da nama nekaterih stvari ne bo nikoli uspelo spremeniti.
Gušti: Mene moti, da popije kavo in pusti skodelico kjerkoli v stanovanju. To me spravlja ob živce, ker jih moram iskati, ko pomivam posodo. Ona pa nori, ko se slačim in puščam cunje na tleh.
Chantal: To se res malenkosti.
Gušti: Da sploh ne govorim o slovenskih in nizozemskih navadah, ki so si čisto različne. Mi se obvezno tlačimo v copate, oni hodijo naokrog v čevljih.
Chantal: Ampak, Miha, saj si ravnokar obut.
Gušti: Ker grem potem ven. Ste vedeli, da Nizozemci ne sperejo detergenta s posode, ampak ga pustijo... Ne splakujejo ga!
Chantal: Ne, Miha, mi dejansko posodo takoj obrišemo.
Gušti: In potem pride k nam njena mama in pomiva posodo in sem čisto nesrečen, ker ji ne morem kar reči, naj vendar splakne krožnik (smeh).
Chantal: Joj, Miha.
Gušti: Njo v resnici moti to, da lahko pol leta preležim na kavču, tuhtam in buljim v strop, nato pa napišem ploščo v dveh tednih. Verjetno misli, da sem teslo, jaz bi rekel, da sem umetniška duša.
Chantal: Jaz predvsem mislim, da en album na dve leti ne upraviči vsega tega poležavanja. Bog ne daj, da bi ga zmotila, ko se mršči na kavču.
Gušti: Takrat delam.
Kdaj si vzameta čas zase?
Chantal: Veliko sva skupaj, tudi zato, ker jaz delam od doma in Miha čez dan nima nastopov. Pravzaprav se veliko druživa. Najbolj me preseneti, kadar razume nekaj, o čemer sem prepričana, da ne bo. Ne bi ga zamenjala za nič na svetu.
Gušti: Pred tremi leti sva kupila hiško v Beli krajini, ki jo je treba urediti. Kadar se odpeljeva tja in delava okoli nje, sem presrečen. Komaj čakam, da bova tam prespala. To je najin kotiček, ki ga bova imela samo zase, in že zdaj se veselim. Zaradi takih reči vem, da do nje čutim prav tako, kot sem takrat, ko sem jo prvič zagledal.