Tiskane izdaje
Jure Tepina ne skriva, da se kot novinar rad poda tudi na bolj nevarna in nenavadna območja, je eden redkih slovenskih novinarjev, ki je že bil v Severni Koreji, to zaprto, kontroverzno in skrivnostno deželo je obiskal leta 2012.
Tokrat se tja odpravlja drugič, saj bo za Pop TV pokrival dogajanje ob težko pričakovanem koncertu skupine Laibach. Z nami je delil pričakovanja in anekdote s prejšnjega potovanja, med drugim nam je zaupal, da v Severno Korejo ni nemogoče priti - na letu iz Pjongjanga v Peking je srečal Slovenca.
Ko smo se na uredništvu pogovarjali o izzivu, ki vas čaka, smo vam kar malce zavidali. Zakaj ravno vi?
Imam veliko novinarskih kolegov, ki bi si želeli iti zraven, a niso za to nič storili. Pravzaprav to ni tako težko, potrebuješ pa veliko časa, potrpljenja in taktike. Preden sem šel tja leta 2012, sem skoraj dve leti navezoval stike. Edini kontakt za ta del Evrope je njihovo veleposlaništvo na Dunaju, tam dela veleposlanik, ki je svak pokojnega Kim Jong-ila. Če si njemu všeč, je takoj laže. Z njim sem imel pogovor, povedal sem mu, da me ne zanima propaganda in kaj pišejo tuji mediji, ampak da bi rad sam videl, kako je tam. Ko so imeli 100. obletnico rojstva Kim Il-sunga, so naredili veliko proslavo in tja povabili 20 novinarjev z vsega sveta, med njimi sem bil izbran tudi jaz. Po tem izletu sem z njimi vzdrževal stike, povabili so me na kongres Juche, njihove ideologije, a sem se jim zahvalil, da me politične šole indoktrinacije ne zanimajo. Pri nas je bil tudi njihov konzul in takrat sem mu pomagal navezati nekaj stikov. Gojil sem torej to vez, zdaj pri koncertu Laibach pa sem to unovčil.
Kaj že veste o dogajanju tam? Boste ves čas s skupino?
Vem zelo malo, toliko kot Laibach. Vsa organizacija je v rokah njihovega komiteja za kulturne odnose, s katerim sodeluje Norvežan Morten Traavik, ki koncerta organizira. V Pekingu se dobim z Laibach, z njimi bom v hotelu, odvisen bom od njih. Norvežani o tem pripravljajo dokumentarni film, tam bo AP in ruska tiskovna agencija, a mi bomo edina televizija. Ko si tam, ne veš, kaj se bo zgodilo, moraš biti pripravljen na vse. Edina gotova stvar je, da je vse negotovo. Ni nevarno, le nepredvidljivo in drugače.
Že kaj veste, kaj pripravljajo Laibach? Koga hočejo šokirati, Korejce, nas, vse?
Pri Laibach je glasba na zadnjem mestu, jaz jih vidim kot filozofsko konceptualno idejo. Tudi če vedo, kaj bodo naredili, tega ne bodo povedali. Rekli so, da hočejo šokirati vse izven Severne Koreje, kar jim za zdaj odlično uspeva. Koncertni repertoar je znan, bo enak kot na zadnjem slovenskem koncertu, skladbe iz muzikla Moje pesmi, moje sanje pa bodo tam z namenom, imajo subtilen pomen. Ključno vprašanje je, kakšen bo učinek tega koncerta. Nihče ne ve, kdo bo na koncertu, ali bodo to samo starejši partijski delegati ali tudi kakšni mlajši. No, gotovo bodo dobro preverjeni, kot vsi v Pjongjangu. Morate vedeti, da lahko v Pjongjangu kogarkoli vprašaš karkoli in vsak ti bo povedal isto zgodbo, sploh ne potrebujejo več nobenega nadzora. Rekli bodo, da je vsega kriva imperialistična Amerika, da so krive zahodne sile, da bi se oni radi združili z Južno Korejo, da je vojna je grozna stvar in da je njihov vodja nekaj najlepšega. Nimaš pa možnosti iti na podeželje, ne moreš do območji, kjer naj bila taborišča. Je pa tudi res, da so edine informacije, ki jih imamo mi, tiste od prebežnikov, ki tudi niso kredibilni, ker so trpeli. Večina informacij do nas pride od ameriške, ruske, kitajske ali pa južnokorejske obveščevalne službe. Slišimo zgodbe, da je Kim Jong-un strica vrgel psom in ubil svojo teto s topom, potem pa čez pol leta izvemo, da so si to zgodbo izmislili v Južni Koreji. Obstaja toliko napačnih informacij, da Severno Korejo preprosto moraš videti z lastnimi očmi.
In kaj vidiš?
Veš, da nič ni, kot se zdi, da je vse kulisa, a vseeno to vidiš. Ko je umrl Kim Jong-il, sem gledal posnetke in sem si rekel: prasci, kako lahko naščuvajo otroke, da jokajo ob cesti. Vse razumem, samo otroke pustite pri miru. Ko sem bil tam, pa sem videl, da oni res tako mislijo in čutijo. Ta dežela je zaprta na jugu in na severu in je na polotoku, brez težav lahko neprodušno zaprejo svoje meje, kar so storili v času ptičje gripe. Ko sva šla s snemalcem na letališče, sem si v Pekingu kupil čokoladke in ko smo prišli tja, so vojaki gledali in obračali tisti Snickers, sploh niso vedeli, kaj je to. Šele prevajalka jim je razložila. Vse te generacije so živele brez vplivov Zahoda in tega ne poznajo. Ko je Kim Jong-un prvič spregovoril, so jokali, čeprav nihče ni za njimi stal s pištolo. Zato bo izlet Laibachov tja gotovo kontroverzen, še dolgo pa ne bomo vedeli,kakšen bo učinek. A če bo zasejano le eno seme dvoma v enem mladem partijskem aparatčiku, je to že veliko. Morten Traavik ima prav, ko pravi, da so Laibach strašno nerazumljeni, tako kot Severna Koreja, in to, da gredo oni tja, je nekaj najbolj logičnega.
A zakaj prav oni od vseh skupin na svetu? John Oliver se je norčeval, da bi lahko povabili Rolling Stonese ...
Laibach so najbolj primerni za razbijanje predsodkov tujine do Severne Koreje. Rolling Stonese, U2 ali Erica Claptona, ki ga ta družina obožuje, bi verjetno na Zahodu raztrgali, če bi šli igrat ljudem, ki sistematično kršijo človekove pravice. Če gledaš s strani Severne Koreje, pa je tudi malo verjetno, da bi tja spustili zahodno profiliran band, ker bi se tako odprli vsem zahodnim vplivom. Pornografija je tam strogo prepovedana, tam nihče razen turistov ne nosi kavbojk, tam so zapovedane frizure, obleke in obnašanje. Laibach so nekje med umetnostjo in popom, tam pa je nastopalo že veliko klasičnih glasbenikov. Gotovo sicer ne bodo razumeli vseh njihovih subtilnih konotacij, a saj jih tudi mi ne razumemo.
Gotovo imate kup anekdot s prejšnjega obiska te dežele? Ravno zdaj na primer v Severni Koreji premikajo ure za pol ure nazaj ...
To je tako, če imaš svojo državo, lahko se izmisliš, da ne boš več imel istega časa kot Japonci, ker jih ne maraš ...
Kot če bi mi premaknili uro pol ure drugače kot Hrvati ...
(smeh) Natančno tako. In oni so navdušeni nad to idejo čudovitega Kim Jong-una. Predvsem se mi je zdelo fascinantno, kako so prepričani v svoje življenje in svoj režim. Mladi ljudje imajo možnost, da gredo na študij na Kitajsko, tam imajo dostop do kitajskega facebooka in twitterja, so veliko bolj svobodni kot doma. Potem pa rečejo, da je super, da imajo tam tak luksuz, a oni gredo nazaj v svojo čudovito deželo. Verjetno se sicer malo bojijo, da če bodo ostali, jim bodo pobili celo družino, a en del njih zares verjame, da živijo v najbolj čudoviti deželi na svetu. Ko sem se pogovarjal z nekim dekletom, mi je razložilo, da imajo facebook in internet, samo pač nimajo dostopa ven. Ko koga vprašaš za elektronski naslov, ti pove ime in priimek, ko jih sprašuješ, kaj sledi po afni, ti povedo, da tega nimajo. Da dobijo televizijo čakajo tudi po dve leti, a to se jim zdi povsem običajno. Pač, ne smemo jih presojati z našimi očmi.
Kako ste se vi počutili tam kot tujec?
Vse je kot Alice v čudežni deželi, vse je isto, ampak povsem drugače. Avto je avto, ampak drugačen, kot da bi se zataknili v 50. letih, kot da bi takrat nekdo ustavil čas, ne samo če sodimo po stvareh, tudi mentalno. Že vonj je povsem drugačen, kot na drugem planetu. Malo ti je neugodno, a hočeš to doživeti, kot v adrenalinskem parku. Nisi ogrožen, a si vesel, ko se vrneš.
Bi tuj novinar lahko prišel do Kim Jong-una?
Dostopa do njega nimaš, če narediš štiri korake v napačno stran, te prijazno opozorijo. Lahko prideš nekaj metrov do njega in ga posnameš, vprašati ga ne moreš nič. Ne daje intervjujev, tudi za njihove medije. Največ, kar lahko upam, je, da se bo pojavil na katerem od teh dveh koncertov ali pa na proslavi ob 70-letnici osvoboditve od Japoncev. A vse je nepredvidljivo, kot novinar si samo opazovalec, ne moreš aktivno iskati zgodbe.
Kaj pa če bi se tam kdo ponorčeval iz Kim Jong-una, ki je na goro »priplezal« v lakastih čevljih? Pri nas smo vajeni, da se lahko vsakdo norčuje iz predsednika, ki kosi travo ...
Tam pa so vajeni, da če se norčuješ iz predsednika, boš šel ti in tvoja družina v taborišče. Pa saj se tudi mi nismo norčevali iz Tita, naši stari starši so verjeli v kult osebnosti. Nihče ne vzame v roke puške in jih sili, da verjamejo, samo ne vedo, da je nekje nek Pahor, ki kosi travo in je strašno ljudski predsednik. Tudi Kim Jong-un je strašno ljudski predsednik. Saj tudi mi nismo vedeli, kako sta živela Tito in Stalin, to so pač kralji svojih kraljevin in lahko počnejo, kar želijo. Kje pa piše, da mi nismo indoktrinirani. Smo, samo na drugačen način. Pahorjevi koledarji so zelo podobni koledarjem iz Severne Koreje. Treba je imeti kritično distanco do vseh režimov. Zato se Laibach tako dobro vklopijo v to zgodbo, ker kritizirajo vse režime. Najprej so kritizirali diktaturo, potem kapitalizem, kar jim ni šlo najbolje, preostane jim še kritika Severne Koreje. Laibach v Pjongjangu, to je nekaj najbolj logičnega.
