Tiskane izdaje
Če je bilo še pred nekaj meseci izjemno zanimanje za ogled spota čelistov Luke Šulića in Stjepana Hauserja na spletni strani youtube zgolj atrakcija, je medtem priredba skladbe Smooth Criminals Michaela Jacksona z doslej več kot sedmimi milijoni klikov na medmrežju prinesla zelo otipljive rezultate. Glasbenika sta podpisala pogodbo o snemanju plošče z založbo Sony, ki bo izšla jeseni, nastopila sta v šovu Ellen DeGeneres, za eno najbolj razvpitih spletnih strani Perez Hilton sta posnela video, pravkar pa se odpravljata na veliko evropsko-ameriško turnejo z Eltonom Johnom, v okviru katere ju bomo 2. julija videli v Izoli. Pomeni to za Luko Šulića, ki končuje šolanje na londonski kraljevi akademiji za glasbo in je doslej nastopil s številnimi eminentnimi orkestri, dokončno ali vsaj začasno slovo od klasične glasbe?
Nedavno ste imeli v Londonu kot zmagovalec Music Patron's Award v dvorani Wigmore na kraljevi akademiji za glasbo koncert z deli Debussyja, Sibeliusa, Brittna in Rahmaninova. Je morda to bil nekakšen zaključni koncert, s katerim ste se za nedoločen čas poslovili od klasičnih koncertnih odrov?
Očitno imate glede tega napačne informacije. Nikakor se nisem poslovil od klasične glasbe, prej nasprotno, zadnje čase se mi je odprlo več možnosti kot v zadnjih desetih letih, in to tudi in predvsem v okviru poustvarjanja tako imenovanega klasičnega repertoarja.
Kakšne so bile reakcije na odločitev za izlet v pop projekte pri vašem profesorju Matsu Lidstromu?
Moj profesor povsem podpira moje odločitve, izrazil je ponos in zadovoljstvo zaradi vsega, kar se zadnje čase v moji karieri dogaja. Ker sva s Stjepanom Hauserjem akademsko izobražena in vsestranska glasbenika, bova tudi v prihodnje igrala klasično glasbo, pot, na katero sva se podala, torej nekoliko drugačen pristop, pa nama je v korist v vseh pogledih.
Termin crossover ni novost, pravzaprav je v igri že vsaj pol stoletja, odkar je sopranistka Eileen Farrell posnela album I've Got a Right to Sing the Blues . V vašem primeru bi se naslov albuma, ki ga pripravljate, verjetno glasil I've Got a Right to Rock ?
Haha, naslov albuma sicer ni tak, se pa strinjam, da imava to pravico.
Kot pravite, vaša glasba ni tipičen crossover – kakšne so torej njene značilnosti?
Na žalost do zdaj tako imenovani crossover, vsaj kar zadeva godalne inštrumente, ni prinesel nič dobrega in kakovostnega. Večinoma gre za banalne priredbe klasičnih ter pop in rock skladb, midva pa se razlikujeva v tem, da izbereva dobre pop in rock pesmi ter dava tej glasbi drugo dimenzijo. Ker sva s Stjepanom odrasla ob klasični glasbi, ki je subtilna in senzibilna, sva to izkoristila v najinih priredbah. To je težko opisati z besedami, več vam bo jasno, ko boste slišali najin prvi album.
Kakšen je končni domet nove glasbene kariere, je morda, kar zadeva komercialni uspeh, zgled pop tenorist Andrea Bocelli?
Nočem se omejevati z razmišljanjem o končnem dometu in omejitvah, to je pravzaprav edina stvar, o kateri umetnik res ne sme razmišljati.
Bodo skladbe na prvem albumu, ki ga pripravljate s Stjepanom Hauserjem – za zdaj je znana le priredba Welcome to the Jungle skupine Guns & Roses –, tudi avtorske ali zgolj priredbe?
Temelj celotne zgodbe je specifičen način interpretacije originalov, ki se kaže tako pri aranžmajih kot v zvočni sliki, ki jo sestavljata dva čela. Seveda bo lahko vsak poslušalec v teh pesmih prepoznal priredbe dvanajstih pesmi izvajalcev, kot so Michael Jackson, U2, Sting, Guns & Roses, Kings of Leon, Muse...
Precej pomislekov o marketinški strategiji so vzbudili vaši nastopi v šovu Ellen DeGeneres in zapisi na blogu Perez Hilton , »najbolj osovraženi spletni strani Hollywooda«.
Zame je pomembna predvsem glasba, sicer pa nimam informacij o najbolj osovraženih spletnih straneh in kotiranju posameznih šovov.
Kmalu se bo začela vaša prva velika turneja, in sicer z Eltonom Johnom. To je glasbenik z jasno profiliranim glasbenim in vizualnim nastopom in ne nazadnje zelo velikim egom; vidite tukaj možnosti za individualni preboj?
Odgovor je kratek in jasen: da.
Turneja se konča s številnimi nastopi v Las Vegasu. Je torej izrazito zabavljaško-komercialni projekt?
Za zdaj sodelujeva samo na turneji junija in julija po Evropi in Kanadi. Sicer pa pridite v Izolo na koncert in presodite sami.
Kot ste dejali, razmišljate o povratku h klasični glasbi po petdesetem letu; je takšen povratek mogoč, zdi se, da je lažje preskočiti iz klasike v pop glasbo kot nazaj, izjema je morda le jazz?
Žal so to šalo nekateri vzeli preveč dobesedno. Težko z gotovostjo trdim, kaj bom počel pri petdesetih, zagotovo pa se ne nameravam kar tako odreči nečemu, torej klasični glasbi, za kar sem vse življenje trdo delal.
Za konec še vprašanje glede nacionalnosti, s katerim se pri nas in na Hrvaškem mnogi ukvarjajo, vam pa se zdi povsem irelevantno.
Žal mi je, da se ljudje s tem obremenjujejo, še zlasti v kontekstu glasbe, ki po mojem mnenju presega takšna vprašanja. Dejstva so jasna: rodil sem se v Sloveniji, glasbena pot me je nato vodila na Hrvaško, kjer je prav tako del mojih korenin in tam sem se s trdim delom in voljo razvil v vrhunskega čelista. Ljudje obeh držav so mi pri tem po svoje pomagali, za kar sem jim iskreno hvaležen. Vesel sem, da so tako eni kot drugi moj uspeh sprejeli pozitivno, ne razumem pa nekakšnega nacionalnega lastninjenja tega, za kar sem v največji meri zaslužen sam s svojimi bližnjimi, ki so mi v težkih trenutkih vedno stali ob strani. Zame so takšna vprašanja res irelevantna – kot bi me vprašali, ali imam raje mamo ali očeta.
